V kopalnici je bilo nekam sumljivo tiho, da me je kar odneslo pogledat, zakaj se ta mala tako dolgo zadržuje v posvečenih prostorih. Vdrla sem v prostor kot kakšen prenapet paznik v zaporu, pričakujoč, da jo bom zalotila pri čem nedovoljenem. In se je res trudila, da bi dala prat perilo, pri tem pa tlačila v pralni stroj vse, kar ji je prišlo pod roke, in vse to obilno zalivala s pralnim praškom. Seveda sem ji pela litanije, še posebej zato, ker ni bilo prvič, da je za zaprtimi vrati uresničevala kakšno svojo noro idejo.
Bila je na smrt užaljena, da sem vstopila, saj je vendar zaprla vrata in jaz nimam pravice vstopiti, ne da bi prej potrkala in jo prosila za dovoljenje. Sem ji lepo razložila, da jo bom pustila v kopalnici tudi tri ure, če bo hotela, a šele tisti trenutek, ko ji bom lahko zaupala, da ne bo kaj ušpičila, in ko bo lahko odgovarjala za svoja dejanja. Do takrat pa bodo vsa vrata v stanovanju, razen vhodnih, ostala odprta.
In ker smo ravno prejšnji večer gledali poučen film o čudežni varuški McPhee, sem ji malce obudila spomin na prizor, v katerem deček varuško prosi, naj dovoli, da otroci očetu preprečijo poroko s povsem neprimerno kandidatko za novo mamo, ona pa mu odgovori, da to sicer lahko naredi, a bodo morali sami nositi posledice svoje odločitve. Zelo kmalu po tem pogovoru se je izkazalo, da vse žabe, torte in vedra vode, s katerimi so otroci uspešno odgnali potencialno nevesto, niso bili najboljša ideja, in so potem morali rešiti nastali položaj kakor so vedeli in znali. Sami so se torej morali spopasti s posledicami in prevzeti vso odgovornost.
Prav za to pa pri starševstvu gre - da otroka naučiš odgovornega spopadanja s posledicami njegovih dejanj. Ta trenutek, ko sem napisala ta stavek, me je sicer prijelo, da bi popravila začetek kolumne in napisala, da nisem tulila na svojo hčer, ampak sem jo pustila, da je zadevo izpeljala do konca in si ogledala rezultat svojega pralnega poskusa ter prevzela nase odgovornost za vse pobarvane majice, skrčene nogavice in ne vem kaj še vse bi pač prišlo iz pralnega stroja. A sem že tolikokrat popravljala njene dosežke, da je bilo res tako, kot sem zapisala na začetku, in sem ji v tem primeru definitivno preprečila, da bi se učila na lastnih napakah in se tako povsem konkretno naučila prevzemanja odgovornosti.
Čeprav se gremo to naporno učenje tako rekoč vsak dan in moram včasih moža, še bolj zaščitniškega od mene, skorajda prisiliti, da svojo malo princesko pusti, da zabrede v blato, da bo naslednjič vedela, kaj pomeni broditi po blatu in kakšen si, ko prideš iz njega. Pa me je včasih med tem učnim procesom zelo strah, kako se bo stvar iztekla in imam zaradi tega, ker jo učim te veščine, stokrat več dela, kot bi ga imela sicer, a sva se pač že na začetku naše skupne poti odločila, da bo tudi najina mala downčinca nosila svoj križ, tako velik, seveda, kot ga zmore nositi.
V svoji beležnici že dolgo hranim citat priznanega danskega družinskega terapevta Jesperja Juula in zdi se mi, da se bo lepo podal tej kolumni o znanju, ki naj bi ga starši prenesli na svoje otroke, in dilemah, ki se nam pojavljajo v zvezi s tem.
Takole pravi: »Otroštvo je maraton, dolg in naporen. Vloga staršev ni v tem, da ga pretečejo za svoje otroke, temveč, da jim na postajah ponudijo sendvič in vodo. Le tako se bodo njihovi otroci naučili spopadati z bolečino. Nihče na tem svetu ne more biti kar naprej srečen. Lahko pa se nauči odgovorno spopadati s problemi. Če otrok tega ne naučimo, plačajo visoko ceno. Depresivni mladostniki pri petnajstih, šestnajstih, sedemnajstih letih so značilnost našega časa.«
V beležko je romal takoj, ko sem ga prebrala in velikokrat se spomnim nanj. In si želim, da bi ga prebrali tudi vsi tisti starši, s katerimi prihajam v stik in jih opazujem, kako zelo se trudijo, da bi svojim otrokom čim bolj olajšali vsakdan. Jim odvzeli čim več bremen. Čim več odgovornosti. Odstranili čim več preprek. Samo da bi bili čim bolj srečni. Pa so res?

Vir: Jana
Značke: odgovornost, maraton, otrok