Derek Paravicini, ki je pravkar stopil v sobo, nosi roza srajco. Ne ve, da so ga odeli v roza, ker je slep. In četudi bi to vedel, mu ne bi bilo mar, ker ima avtizem. Vprašanje, katera barva je njegova najljubša, je zanj pretežko.
Dokler ne sede za klavir, potrebuje pomoč drugih. Da lahko sede. Da se odloči, kaj bo pil. Da pove, koliko je star. Tisti trenutek pa, ko se njegovi prsti dotaknejo črno-belih tipk, postane samostojen. Zagospodari prostoru. Dokaže, da so mu angleški in ameriški mediji upravičeno prilepili oznako človeški ipod. In da mu ne pravijo zaman glasbeni genij.»Pozdravljeni, kako ste?« pravim in molim roko proti njemu. »Pozdravljeni, kako steeeeee?« zapoje on, z roko maha po zraku in poskuša najti mojo. »Veseli me, da sva se spoznala,« ga nagovarjam, on zateglo odgovarja: »Veseli me, da sva se spoznalaaaaaaa.«
»Jaz sem Branka iz Slovenije,« spet pravim jaz, on mi krepko stresa roko in pojoče ponavlja za menoj: »Jaz sem Branka iz Slovenijeeeeee.« Odmev. Derek je moj pojoči odmev, mi gre skozi možgane. »Komaj čakam, da pridem v Slovenijo,« doda zatem.
»Povedali smo mu, da bo 17. septembra nastopil v vaši državi,« razloži njegov mentor Adam Ockelford, glasbeni psiholog, ki je prvi odkril njegovo glasbeno nadarjenost.

Najprej se je zdelo, da je nor
Ko je Ockelford prvič videl svojega bodočega učenca, je bil prepričan, da je nor. »Bil je star pet let, ko so ga starši pripeljali v šolo za slepe Linden Lodge School for the Blind v Wandsworthu, kjer sem takrat delal. Ravno sem poučeval neko deklico in Derek naju je dobesedno porinil s stola. Začel je udarjati po tipkah kot poblaznel in pri tem uporabljal glavo, členke, komolce, pesti in karatejske udarce. Bil je povsem obseden z glasbo in to se ni spremenilo vse do danes. Gledal sem ga in si mislil, da je popolnoma zmešan, potem pa sem v tistem hrupu, ki ga je povzročal s svojim početjem, prepoznal pesem Don’t Cry For Me Argentina. Sploh ni nor, sem pomislil. Ta otrok je genialen.«
A je bila pot od fantka z avtizmom, ki se je pri dveh letih sam naučil igrati klavir, do glasbenika, ki je pred kratkim v Združenih državah Amerike podpisal pogodbo za snemanje samostojnega albuma, še dolga. »Obstaja neko pravilo, da je potrebnih deset tisoč ur dela, da iz človeka narediš glasbenika. Midva z Derekom sva jih brez dvoma oddelala deset tisoč,« pravi Ockelford, ki je svojega varovanca moral najprej naučiti tehnike igranja in tega, da dojame, kaj ljudje pravzaprav hočejo od njega.
»Da je lahko začel uživati v glasbi, je najprej potreboval dobro tehniko. Glede na to, da ne more brati braillove pisave in da tudi not ne more videti, sem ga učil tako, da sem mu tisto, kar sem ga hotel naučiti, pokazal in ga nato vodil, da je predstavljeno ponovil za menoj. Potem sem ga moral tudi naučiti, da mora igrati tisto, kar ljudje hočejo od njega. Mnogo avtističnih ljudi je dobrih glasbenikov, a oni igrajo tisto, kar oni hočejo igrati. Zato je Derek tako drugačen od drugih ljudi z avtizmom. Je namreč zelo socialen in glasbo igra za druge, ne zase. On ima rad ljudi.«
Čeprav za avtiste velja, da niso prav socialna bitja, ugovarjam. Tako rekoč nikoli ne pokažejo čustev niti ne vzpostavijo očesnega stika, kar je ena najbolj bolečih stvari, ki doleti starše in druge njihove bližnje. »Večina nas razvija čustva skozi razmerja z ljudmi. Skozi življenje se tudi naučimo, da glasba vpliva na naša čustva. Pri Dereku pa je ta proces prav nasproten. On se uči o čustvih skozi glasbo. Ko igra z drugimi glasbeniki, igra zelo občutljivo, se jim prilagaja, torej se uči o čustvih in odnosih med ljudmi skozi glasbo. Postaja zrelejši, bolj moški. Verjemite mi, da je zelo topla osebnost. Mislim, da napreduje in da se čustveno še vedno razvija in ta razvoj se dogaja zaradi glasbe.«
Skupaj se učita šestindvajset let. »To je dolg odnos. Jaz sem star 51 let, torej sem z njim preživel pol svojega življenja in skoraj celo njegovo. Midva sva na neki način skupaj odraščala.«
»Kako bi vi opisali teh šestindvajset skupnih let? Sta z Adamom prijatelja ali je on vaš učitelj, vi pa njegov učenec?« vprašam Dereka. »Adam je moj učitelj,« izstreli. »Jaz pa sem mislil, da sva prijatelja,« pristavi Ockelford. »Adam je moj prijateeeeelj,« poslušno ponovi učenec.
»Koliko ste stari?« nadaljujem pogovor z Derekom, ki z glavo nemirno niha levo in desno ter se pozibava na stolu. »Se mi zdi, da bom čez nekaj dni star enaintrideset let,« odgovori. »Šestindvajsetega julija,« doda njegova spremljevalka Claire. »Šestindvajsetega julijaaa,« zapoje on.
»Imate kakšno rojstnodnevno željo?«
»Željo?« se zbegan obrne proti spremljevalki, ki skrbi zanj štiriindvajset ur na dan, kajti zanj je nerešljiva uganka že odločitev, kateri namaz naj mu namažejo na kruh, naloga umij se pa je brez tuje pomoči neizvedljiva.
»Povej, kaj si želiš,« mu pravi. »Zabavo. Derek si želi zabavoooo,« reče in kot otrok navdušeno zacepeta z nogami.

Kdo naj skrbi za Dereka?
Prav ta njegova nezmožnost poskrbeti zase je primer Derek Paravicini letos pripeljala na sodišče. Derekova družina je namreč zaprosila sodišče, da smejo oče Nicolas, mati Mary Ann in Derekova starejša sestra Elizabeth sprejemati odločitve v njegovem imenu, vključno z odločitvijo o tem, kje bo živel in kako pogosto sme nastopati.
Prošnji je nasprotoval Kraljevski nacionalni inštitut za slepe in predlagal, naj Derek, ki živi v enem od njihovih zavodov, dobi neodvisnega varuha, ki ga bo varoval pred komercialnimi pritiski. Doslej je enaintridesetletni glasbenik namreč nastopal zgolj v dobrodelne namene, pred kratkim pa je v ZDA podpisal pogodbo za snemanje samostojnega albuma in strokovnjaki ocenjujejo, da bi lahko z njegovo prodajo in s turnejami na leto zaslužil sto petdeset tisoč funtov. Da bi lahko z igranjem sam zaslužil za življenje.
Sodnik je skrbništvo dodelil družini, v obrazložitvi sodbe pa zapisal, da je najbolj naravno, da za otroka poskrbi družina, tudi v odrasli dobi, če otrok to potrebuje, in da verjame, da bo družina Dereka uspela obvarovati pred komercialnimi pritiski, denar, ki ga bo zaslužil z nastopi, pa namenila za njegovo oskrbo.
Dejstvo, da Derek, nečak Camile Parker, žene britanskega prestolonaslednika princa Charlesa, sme nastopati tudi v prihodnje, sploh ni tako nepomembno, kot se komu morda zdi, pravi Ockelford. »Mislim, da je glasba zanj postala njegov jezik, tako se sporazumeva z ljudmi. Glasba je edini način, da vzpostavi odnos z drugimi. Ne morem si predstavljati glasbe in Dereka ločeno, onadva sta preprosto eno. Glasba je zanj vse. V bistvu je šele zadnje čase dojel, da s pomočjo nje res komunicira z ljudmi, da lahko zaradi nje potuje in spoznava nove ljudi. Veliko mu pomeni, da je del tega sveta in da ima identiteto, da je poseben.«
Sicer pa je igranje zanj igra. Ima stoodstotni posluh in zna zaigrati skladbo že po enem poslušanju, zaradi česar mu pravijo tudi človeški ipod. »Večina ljudi, na primer, ko pelje mimo rešilec, sliši samo hrup. Zaznamo, da je kakšen ton višji in drugi nižji, to pa je tudi vse, kar sliši povprečno uho. Derek pa vsak glas, vsak tu tu, sliši kot noto, kar je nekaj povsem drugega. Vsak zvok je zanj kot prijatelj. On natančno ve, katera nota je neki zvok na klavirju. Vsi zunanji glasovi so zanj glasba. To je velika nadarjenost, da za vsak glas takoj veš, kje na notnem črtovju se nahaja. Že ko je bil majhen, je procesiral vsak glas kot glasbo, tudi govorjenje. To je več kot očitno zato, ker je človek odmev, Derek je zelo ehoističen. Ponavlja govor, kot bi bil glasba. Očitno procesira jezik kot glasbo in glasba je več kot očitno njegova govorica, njegov način dojemanja sveta.«
Poleg tega, pravi Ockelford, ki je svojega varovanca nekoč primerjal s tremi računalniki, ki delujejo istočasno in jih lahko brez razmišljanja postavimo skupaj, pa bodo še vedno usklajeni, je Derek več kot ipod. »Kajti ipod igra tisto, kar mu naročite, Derek pa vedno naredi nekaj originalnega. Je kot ipod, ki ima vgrajen čip za kreativnost. Nekateri prav tako pravijo, da ni sposoben komponirati, da lahko igra tisto, kar je nekdo že napisal. Jaz pa mislim, da zna tudi komponirati. Zelo pogosto rečem ljudem, naj zapojejo tri note, nato pa Derek iz teh treh not naredi novo kombinacijo. Kaj pa je to drugega kot komponiranje?«
Kasneje, ko je igral pacientom londonske kraljeve bolnišnice za nevrološke bolezni in je njegov mentor ljudi pozival, naj povedo svoje glasbene želje, je Derek dokazal, da njegove besede držijo. »Prosila bi za pesem Blowing in The Wind Boba Dylana,« sem rekla, Ockelford je mojo željo prenesel Dereku za klavirjem, ta jo je najprej ponovil za njim, nato pa najavil, da mi bo pesem zaigral v Bachovem stilu. Kakšno pesem je zaigral tako, kot bi jo zaigrali The Beatles, kakšno v slogu reggaeja, vsekakor pa nobene tako, kot bi človek pričakoval. Nekajkrat je zraven celo zapel, čeprav, kot pravi Ockelford, ne razume pomena besed, ki jih izgovarja.

Program nastane šele tik pred koncertom
»Rad imam Slovenijoooo,« pravi Derek, ki še nikoli ni bil v Sloveniji, je pa zato med drugim že nastopil v Las Vegasu, kjer so bili navdušeni nad njegovim igranjem, poznajo pa ga tudi na Downing street 10, kjer sta ga gostila tako Tony Blair kot Gordon Brown. »Čisto zares se veseli, da bo nastopil pri vas in namerava se naučiti nekaj slovenskih pesmi, da bo lahko sodeloval z občinstvom,« potrdi njegova spremljevalka in mu pomaga odložiti skodelico s čajem na mizo.
Kakšen program lahko pričakujemo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kjer bo nastopil v okviru drugega Festivala avtizma, ki ga financira Evropska unija v okviru Evropskega socialnega sklada, ne vesta ne Derek ne njegov mentor, kajti tako kot običajno bo nastal le nekaj sekund pred koncertom. »Pogosto narediva tako, da naštudira prvi del koncerta, drugi del pa je vedno popolnoma svoboden. Mislim, da je izkušnja tako bolj vznemirljiva za vse, tako za Dereka kot za občinstvo. Derek dobiva ideje iz občinstva in jih predstavlja v novih oblikah. Improvizira različne stile. Je zelo spontan in zelo vznemirjen, in mislim, da ga to dela posebnega. Zato je tudi vsak njegov koncert drugačen.«
Da je to, da nikoli ne ve, kaj lahko pričakuje od svojega varovanca, o katerem je napisal tudi knjigo In The Key of Genius, njegova glavna motivacija, še pove Ockelford, pa da se ob delu s Paravicinijem uči tudi kot strokovnjak. »Sem glasbeni psiholog, zato lahko z njegovo pomočjo ugotavljam, kako glasba vpliva na možgane. Zame je sodelovanje z njim podobno, kot bi imel okno, skozi katero lahko vidim, kako delujejo možgani glasbenika. Derek je zaradi avtizma zelo nedolžen človek, tako da so vsa njegova čustva zelo pristna. Lahko analiziram, kaj se dogaja v njegovih možganih, že samo s tem, ko ga gledam, kako igra. Nič mi ni treba spraševati. Derek je zelo poseben, ker ga glasba na nek način dela takega, kot smo mi, ker nam ga približa. In ker razumem, kako delujejo njegovi možgani, na katere nima vpliva nič drugega razen glasbe, lahko malo bolje razumem, kako glasba vpliva na vse nas.«
Je tudi Derek motiviran, čeprav za ljudi z avtizmom velja, da radi delajo samo tisto, kar jim prija, za ostalo pa jim ni dosti mar?
»Ljudje z avtizmom nimajo tako imenovane nevrotipične notranje motivacije po tem, da bi delali stvari za druge. Ne čutijo potrebe, da bi bilo to, kar počnejo, drugim všeč. Preprosto nimajo te potrebe, da bi drugim ugajali. Imajo pa vedno neka področja, ki jih zelo zanimajo in na katerih so dobri. Tako kot je Derek dober v glasbi,« pravi Vesna Melanšek, ustanoviteljica in vodja Centra za avtizem, Paravicinijeva gostiteljica.
»Derek danes sicer igra tisto, kar je ljudem všeč, a to se ni zgodilo zato, ker si on to želi. Sta pa z Ockelfordom razvila tako dober odnos, da je glasbenik pripravljen poslušati svojega mentorja. Gre namreč za to, da lahko vsakdo ob pravem mentorju svoj potencial razvije do te mere, da njegovo početje ni več samo sebi namen, ampak da človek z avtizmom zaradi njega postane koristen tudi za druge,« dodaja Melanškova.
Ockelford pravi, da je Derek še posebej uspešen, kadar igra starejšim ali hudo bolnim. »Ko se ljudje postarajo, začnejo izgubljati spomine in dar govora. Glasba pa ostaja. Kajti občutek za glasbo se je pri človeku razvil prvi. Še preden ste se rodili, ste bili muzikalični, dolgo pred tem, preden ste razvili govor. In glasba je tudi zadnja stvar, ki jo še zmoremo dojeti. Pogosto opazujem starejše ljudi, ki so videti, kot da se ne zavedajo, kaj se dogaja okoli njih. Ko slišijo glasbo, pa jim po licih tečejo solze, kar pomeni, da se zavedajo sveta okoli sebe in da so globoko v sebi še vedno zelo živi. Tako da Derek, ne da bi se tega sploh zavedal, s svojim igranjem razveseljuje ljudje, v bistvu je humanitarni delavec.«
Ki mu je do tega, da je lahko postal aktiven član družbe, pomagal Ockelford, oče treh otrok in tisti, ki med Derekovim nastopom komunicira z občinstvom. »Svojega dela nisem nikoli razumel kot samo golo poučevanje glasbe. Dereku sem vedno skušal pomagati tudi pri tem, da se znajde v odnosih z drugimi ljudmi. Od nekdaj sem ga torej želel pripraviti do tega, da bo lahko delal še s kom drugim in ne samo z menoj. Tudi to je del njegovega odraščanja. Danes je vesel, da dela z drugimi ljudmi. Midva se zelo dobro poznava in najino sodelovanje je lahko, saj razumem, kaj misli in kako razmišlja, zato je vse skupaj lažje. Vendar je del njegovega učenja tudi to, da se nauči, kako delati z drugimi ljudmi, da bodo lahko tudi oni razumeli, kaj želi in kaj občuti. Tega pa ga ne morem naučiti sam, tega se lahko nauči samo v odnosu z drugimi. Je veliko boljši, kot je bil na primer pred petimi leti, ko se midva ne bi mogla pogovarjati v drugem prostoru, ker on ne bi prenesel, da mora ostati sam v sobi z ljudmi, ki jih ne pozna. Danes je sposoben sobivati tudi z drugimi in to je zanj velika zmaga,« pravi Ockelford, ki svojega varovanca za zdaj še ne more poslušati med občinstvom.
»Zaenkrat to res še ni mogoče, a upam, da se bo nekega dne zgodilo tudi to. Z Derekom se veliko pogovarjava in vem, da se kdaj pri kakšni ideji zatakne in ne najde poti naprej, zato mu pomagam najti izhod. Upam, da bo nekoč uspel te stvari rešiti sam.«

V čem je skrivnost Derekove genialnosti?
Znanstveniki z vseh področij še danes ne poznajo odgovora na vprašanje, kako lahko nekdo, ki si ne zmore sam zapreti gumba ali zadrge, prste tako genialno uporablja za igranje. Da ima tako dober spomin, da si lahko zapomni tisoče pesmi, ne more pa obdržati v spominu najosnovnejših podatkov, povezanih s samim seboj.
»Imate kakšno sestro?« ga vprašam.
»Imam. Mlajšo.«
»Starejšo,« ga popravi Claire, spremljevalka. »Starejšooo,« zapoje on.
»Kako dolgo že igrate klavir?«
»Kako dolgo igram klavir?« Zbeganost. Pozibavanje na stolu postane še bolj izrazito. »Ne vem.«
Da zna igrati, so njegovi starši prvič opazili, ko so se vrnili iz cerkve in je njihov dveletnik na svojem glasbilu igrački zaigral pesem, ki jo je tam slišal. Kmalu po tem sta z Ockelfordom začela vaditi vsak dan, pri devetih je Derek prvič nastopil s kraljevim filharmoničnim orkestrom.
Do trenutka, ko je odkril glasbo, se je bilo z dečkom, ki se je rodil pri petindvajsetih tednih in je zaradi terapije s kisikom, ki mu je sicer rešila življenje, izgubil vid, zaradi poškodbe možganov pa »pridelal« tudi avtizem in hudo duševno motnjo, nemogoče komunicirati. »Derek ni razumel človeške govorice, zato je bil zmeden in agresiven. Še dobro, da je imel okoli sebe glasbo in da smo odkrili, da je ta njegov način komuniciranja s svetom,« pravi Ockelford.
»Derek ima rad glasbooo,« ob tem zapoje Derek.
»Katera pa je vaša najljubša zvrst?« vprašam.
»Derek ima rad jaaaaz,« pravi.
In četudi nevrologi nimajo natančnega odgovora na vprašanje, kako sta lahko takšna genialnost in prizadetost združeni v enem človeku, se strinjajo v eni točki - da so njegovi med terapijo poškodovani možgani postali hipersenzibilni za glasbo, s čimer fant kompenzira primanjkljaje tistih centrov, ki običajno skrbijo za razvoj jezika in razumevanje. Derek bi, skratka, prav lahko vse življenje vegetiral v kakšni ustanovi in nikoli ne bi postal del »zunanjega« sveta ter ne bi bil nikoli sposoben sam zaslužiti za življenje, če ne bi takrat na začetku, ko je še igral s takšno silo, da je svoj prvi klavir zlomil kar trikrat, profesor Ockelford v njem videl potenciala.
»Če človeku ne daš svinčnika v roke, potem nikoli ne bo risal, ampak bo prste uporabljal samo za to, da bo z njimi tolkel po mizi, ker mu je to pač všeč. S tem, ko človeku daš orodje, mu daš priložnost, da sploh lahko poskusi, do kje sežejo njegove sposobnosti. Zakaj bi Dereka mučili z učenjem matematike, če je jasno, da ne zmore šteti več kot do pet in da nikoli ne bo matematik. Vztrajanje pri učenju matematike bi mu samo kradlo energijo. Veliko bolj smiselno je, da so prepoznali njegovo nadarjenost in nato usmerili energijo v razvijanje tega potenciala. Kajti potencial se skriva v vsakem od nas. Ljudje pozabljamo, da se v vsaki nesposobnosti lahko skriva tudi sposobnost. Derek je čisti dokaz za to,« pravi Vesna Melanšek.
A tudi genialnost potrebuje priložnost. Tako kot pravi slogan letošnjega festivala avtizma.

Vir: Sobotna priloga
Značke: avtizem, derek paravicini, sposobnost