Vse od tistega dne , ko sem izračunala, da nas bo po vrnitvi z dopusta do začetka šolskega leta ločilo samo še devet dni, me malce stiska v želodcu. Pa ne zato, ker bi se bala, kako se bo naša šolarka spopadla z izzivi, ki jih bo prinesel drugi razred, ampak zato, ker bo prvega septembra definitivno konec jutranjih kavic na terasi, premetavanja po postelji, lenobnih dni, ko ti ni treba razmišljati o tem, da boš nekam prispel ob dogovorjeni uri in se lahko sproti odločaš, kaj boš počel in kam šel. Konec svobodne izbire, skratka. In poskus čim uspešnejše vključitve v utečen sistem.
Čim bolj uživajte, dokler je otrok še v vrtcu, rečem vsakomur, ki ga poznam, kajti ko gre otrok v šolo, je konec svobode. Ob osmih je treba biti v šoli, in to ne glede na to, da je tvoj potomec, ki je iz takih ali drugačnih razlogov prebedel noč, utonil v spanec šele proti jutru in je še ves zaspan in krmežljav.
Potem pa mi je zadnjič na ta dobrohoten nasvet, ki ga tisti, ki hodijo v »redno službo« in morajo zaradi svojih obveznosti otroka navaditi na red še pred vstopom v šolo, najbrž razumejo kot nasvet mame, ki svojega otroka malce preveč zavija v vato, znanka odgovorila: Pa kakšna svoboda, lepo te prosim. Svobode ni več. Vsaj v tej službi ne.
In sem začela razmišljati o tej svobodi, ki jo tako zelo častim in ki zame pomeni privilegij, da se ti ni treba prilagajati normam in pravilom, ki so jih postavili drugi, ampak si okvirje, ki se jih boš v življenju držal, postaviš sam. Kajti svoboda brez kakršnih koli pravil in norm ni nobena svoboda.
Profesorica Gabi Čačinovič Vogrinčič s fakultete za socialno delo je vprašanje svobode opisala takole: »Zdi se, da smo mi vaši generaciji sporočili, da imate več pravic in da ste dragoceni kot edinstveni ljudje. Naša generacija je prispevala k temu, da imate veliko izbiro, pri tem pa vas morda nismo dovolj dobro opremili za to, da bi razumeli, da moraš kljub temu izbrati in da si moraš sam postaviti norme in pravila. Imaš pravico, da si jih sam postaviš, ne moreš pa brez njih. Vaša svoboda je hkrati vaše breme. Zato vam je težje.«
Igralec Rade Šerbedžija je v svojem duhovitem slogu isto stvar opisal z besedami, da »preveč svobode vodi naravnost v zapor«. Do tega, da sva se sploh dotaknila tega pojma, naju je pripeljal pogovor o njegovem zakonu. Govoril mi je o tem, da ga žena Lenka »nikoli ni vprašala, kje sem bil in zakaj sem pil. Dala mi je popolno svobodo. Jaz pa, namesto bi šel ven, tako kot včasih, sedim doma«.
Želel mi je skratka povedati, da tisti trenutek, ko so vse odločitve prepuščene tebi, začneš razmišljati o tem, kako boš kakšno zadevo izpeljal in da si pri tem, ko si tlakuješ pot, velikokrat bolj strog, kot tisti okoli tebe. Da moraš s svobodo znati rokovati. In da moraš biti zanjo dovolj zrel. Da svoboda prinaša odgovornost.
Sama sem dragoceno izkušnjo o tem, kako zelo hitro te odsotnost vsiljene discipline lahko odnese v višave, dobila tisti trenutek, ko sem šla na svoje. Ko sem torej izstopila iz rednega delovnega razmerja, se odpovedala socialni varnosti in sprejela nase vse pasti, ki jih prinaša s seboj status svobodnega novinarja. Ni bilo več šefice, ki bi me že v ponedeljek opozarjala na to, da se bliža četrtek, ko bo treba oddati članek, ni bilo sej, na katerih sem vsak teden dobila dve temi, ki ju je bilo treba obdelati do naslednjega četrtka, nikogar več ni bilo, ki bi mi govoril, kaj in koliko naj delam. Zato pa je bilo veliko prijateljic, priložnosti za kavice in prostih ur, s katerimi sem lahko počela, kar se mi je zaljubilo. Uh, sem si dala duška. Kavica tukaj, kavica tam, klepet z eno pa z drugo in potem še s tretjo, pa je bil teden naokoli, ne da bi naredila en sam prispevek. Ne da bi zaslužila kakšen tolar.
In ko sem tako uživala v občutku svobode, ko me ni nihče več omejeval, mi je svoboda začela presedati. Nič več ni bila tako sladka kot na začetku. Preveč je bilo lepega, da bi to sploh še znala ceniti. Zato sem postala sama svoja nadzornica. Zelo stroga. Zelo svobodna.

Vir: Jana
Značke: svoboda, delovno razmerje, varnost