Na spisku jih je bilo petnajst. Ljudi namreč, ki sem jih v zadnjem letu zanemarjala in sem se jih namenila obiskati v tistih desetih dneh, ki sva jih imela z možem na voljo, ker je bila najina hči na počitnicah. Poleg tega se je na listu znašlo še dvaindvajset drugih opravkov, predvsem takih, za katere mi vedno zmanjka časa.
Pelji psa k frizerju. Pospravi pisalno mizo in zmeči stran vse papirje, ki jih tam kopičiš od lanske pomladi. Uredi račune in pogodbe, da ne bo trajalo cel dan, da najdeš zavarovalno polico za svoj avto. Daj delat fotografije s potovanja po Ameriki in uredi album. Uredi tudi album z lanskega dopusta. Zberi pogum in se loti priprave kitajske hrane …
Ko je minilo tistih božanskih deset dni brez obveznosti, ko mi ni bilo treba razmišljati o tem, kaj bom kuhala in kaj počela, da otroku ne bo dolgčas, je bila moja statistika izpolnjenih obveznosti porazna. Na spisku prijateljev so bila prečrtana samo tri imena, od tistih dvaindvajsetih nalog pa sem jih tudi uspela opraviti le sedem. In sem pač vzela nov list papirja ter vse tisto, česar nisem izpolnila, prenesla v nedefinirano prihodnost.
Potem sem nekega dne v začetku avgusta dobila telefonsko sporočilo: Si v Ljubljani? Kavica še čaka. Avtorici sem obljubila, da se dobiva konec junija ali v začetku julija, enkrat v tistih desetih dneh, ki so potem tako hitro minili. Bi šla z veseljem že danes, sem odpisala nazaj, a sta me obe varuški pustili na cedilu in tako zdaj bolj kot o kavi razmišljam o tem, kako bom zaposlila otroka, da mu zaradi preobilice časa ne bodo šle po glavi same bedarije.
In potem me ob vseh teh živih ljudeh, ki jih ne uspem niti poklicati, kaj šele obiskati, ljudje sprašujejo, zakaj ne uporabljam Facebooka. Kje pa imam čas za dopisovanje s kopico znancev, samo zato, da bom lahko rekla, da imam dvesto prijateljev. Saj komaj poskrbim za tiste žive, konkretne, otipljive.
Uporabniki Facebooka mi vedno znova dopovedujejo, da je ta način komuniciranja fin prav zato, ker lahko eno novico naenkrat poveš dvajsetim ali petdesetim ljudem. Moram reči, da je ne najdem ene same zadeve, ki bi jo hotela povedati toliko ljudem naenkrat, in zatorej Facebooka ne potrebujem.
Sem se pa zato, ker vsi toliko govorijo o njem, poučila o tem socialnem omrežju, ki se je začelo šele pred šestimi leti, danes pa ima že petsto milijonov uporabnikov po vsem svetu. Facebookov 26-letni izvršni direktor Mark Zuckerberg celo optimistično napoveduje, da bo njihovo omrežje kmalu uporabljala milijarda ljudi. Kot vem zdaj, ko sem si prebrala nekaj o teh rečeh, njegove napovedi niti niso tako iz trte zvite, saj se je na primer lani število uporabnikov v ZDA podvojilo in jih je tako letos kar 123 milijonov, v Nemčiji pa celo početverilo in tako danes Facebook uporablja 19 milijonov Nemcev.
Kakorkoli, nikoli mi ne bo jasno, kako da ljudje ne razumejo, da v resnici ne moreš imeti 250 prijateljev, ali pa še več, kot se radi pohvalijo nekateri. In kako to, da svojim tako imenovanim prijateljem sporočajo takšne intimne stvari, kot je na primer odhod k zdravniku in po vrnitvi od njega še diagnozo. Da odrasli ljudje drugim ponujajo na ogled svoje družinske fotografije. A jim ni jasno, da jim lahko informacije, ki jih danes tako velikodušno delijo z drugimi, nekoč škodijo? Da si bodo enkrat mogoče želeli, da nečesa ne bi napisali ali pokazali?
Zato, ker ne pristajam na virtualna prijateljstva, je moj Facebook moj štrudel, sem zadnjič rekla prijateljem, ko smo sedeli na naši terasi, se basali z zavitki, zraven ugotavljali, koliko nepotrebnih kalorij smo pravkar zaužili in si delili nasvete, kako jih čim bolj učinkovito pokuriti. Bil je cel žur zaradi enega samega štrudla.
Je pa seveda res, da tovrstno druženje vzame več časa in energije, da zanj ne zadostujejo zgolj preprost računalniški klik pa nekaj kratkih besed, v katere lahko zaviješ vse tisto, česar v resnici sploh ne misliš. Kajti računalnik vsega tega, kar se skriva za besedami, ne more zaznati. Znano pa je, da oči povedo več kot tisoč besed.

Vir: Jana
Značke: facebook, prijateljstvo, kalorije