Zadnjič sem sedela na nekem srečanju, na katerem so strokovnjaki z različnih področij razpravljali o težavah, ki jih imajo ljudje s posebnimi potrebami pri vključevanju v družbo. In je neka strokovna delavka povedala zgodbo o deklici s cerebralno paralizo, ki je skupaj s svojim invalidskim vozičkom vključena v redno šolo. Tako na prvi pogled se menda zdi, da njeno šolanje poteka brez večjih težav, a ko so se strokovne delavke, ki učiteljem pomagajo pri vključevanju deklice med vrstnike, oglasile na šoli, so zgrožene ugotovile, da deklič vstopa v šolo skozi posebna vrata nekje na drugi strani šole. Menda zato, jim je razložila ravnateljica, ker ji to ustreza, saj ima tam na neobljudeni strani šole mir, ki ga menda nujno potrebuje.
Pri glavnem vhodu sta bojda res dve stopnički, ki invalidu na vozičku onemogočata vstop v šolo, a nikakor nista tako visoki, da ne bi bilo mogoče z nekaj dobre volje narediti klančino in tako odstraniti oviro. Mimogrede, neki invalid mi je razložil, da ima tri četrt ljubljanskih klančin, ki naj bi invalidom olajšale dostop do zgradb, prevelik naklon, tako da sami ne morejo tako rekoč nikamor in so še vedno odvisni od tuje pomoči. Razlog za to seveda tiči v tem, da so klančine narejene predvsem zato, da lastniki zadostijo zakonu in ne zato, da bi komu resnično pomagali.
Na srečanju je potem stekla debata o tem, kako ravnateljica in njeni sodelavci deklici nočejo pomagati, ker narediti klančino čez dve stopnici res ne bi smel biti velik problem. Čutila sem potrebo, da jim povem, da po mojem mnenju ravnateljica sploh ni žleht in nekooperativna, ampak resnično misli, da deklici s tem, ko ji je uredila vstop v šolo skozi posebna vrata, pomaga.
In sem jim povedala svojo izkušnjo, ki na prvi pogled morda ni sodila na tisto srečanje, je pa lepo opisala, kako tisti brez težav na nekatere stvari gledamo s svojega zornega kota in prizadetim ponujamo pomoč po lastni, pogosto povsem napačni presoji.
Nekoč sem se odločila pomagati neki družini s Štajerske. Družina s tremi otroki, mama in oče brez službe pa še precej odročen kraj za povrh, kjer lahko o novi zaposlitvi zgolj sanjaš. Obupana mama mi je potem, ko sva navezali stik, pisala žalostna pisma o tem, kako jo je sram, da kljub temu, da je sposobna za delo, ne more preživeti družine, pa kako nima denarja za položnice in kako so zdravniki na sistematskem pregledu ugotovili, da je njena najmlajša hči, le leto dni mlajša od moje, podhranjena. Srce se mi je trgalo ob misli, da v teh časih nekje v Sloveniji živi punčka, ki trpi pomanjkanje, medtem ko si moja vsak dan izmišljuje, kaj bo jedla.
Lotila sem se zbiranja denarja, in moram reči, da to ni bilo posebej težko, ker ljudje radi dajo, če vedo, komu je namenjen denar. In ker sem bolj nezaupljive sorte in se na neki sebičen način »hranim« z nasmehi in s srečo drugih ljudi, sem se odločila denar lastnoročno dostaviti obubožani družini. Gospa mi je kljub pomanjkanju postregla s kavico in se mi zjokala zaradi obupne situacije, v kateri so se znašli, tako da mi je bilo kar malo žal, da ji nisem denarja poslala po pošti. In ko sem ji izročila kuverto z denarjem, je rekla super, zdaj bom pa lahko plačala kabelsko televizijo.
Halo, a sem zbirala denar za to, da boš zdaj ti najprej plačala kabelsko, mi je šlo skozi možgane. A niste lačni? Ne bi raje denarja porabila za hrano?
A sem bila tiho in ko sem se peljala domov, sem skušala razumeti njeno odločitev. Do danes mi to sicer še ni povsem uspelo, a če pomislim bolje: v kraju, v katerem živijo, ni nobene zabave in ker nimajo avtomobila, ne morejo iti nikamor ter jim preostane zgolj to, da čepijo doma, lačni in slabe volje. Televizija v njihova življenja prinese vsaj nekaj razvedrila, da lahko pozabijo na vsakdanjo bedo.
Še vedno sicer mislim, da bi sama v podobni situaciji ravnala drugače, a se hkrati zavedam, da je s polno ritjo težko razumeti, kaj v resnici najbolj potrebuje lačni. Tako kot si ravnateljica najbrž težko predstavlja, kaj potrebuje njena invalidna učenka in kaj je zanjo v resnici najbolje.

Vir: Jana
Značke: lačen, polna rit, denar