Tulila sem, da se me je najbrž slišalo do sosedov, smrklja pa je zdolgočaseno gledala v zrak in čakala, da obmolknem , da se bo lahko spet posvetila tistemu, kar je počela. Bilo je najmanj desetič tisti dan, da sem dobila živčni zlom, ker sem ji nekaj izrecno naročila ali prepovedala, ona pa je naredila tisto, kar je bilo všeč njej, in to tako, kot se ji je pri sedmih zdelo pravilno. »Tako sem se odločila,« je trmasto vztrajala pri svojem in se kar sama napotila v sobo, da v miru premisli, zakaj ji gre uboganje tako težko od rok. »Pa prinesi mi uro,« mi je spotoma še naročila, »da bom vedela, kdaj lahko pridem ven.«
V tistem svojem dopoldanskem monologu, ki je pri naslovnici zalegel malo več kot nič, sem vsaj dvajsetkrat uporabila glagol poslušati. Prisluhniti tistemu, kar ti nekdo pripoveduje. In sem ji potem, ko sem prišla k sebi ter sem bila spet sposobna normalne komunikacije brez povišanih tonov, skušala dopovedati, da ljudje hote ali nehote živimo eden ob drugem in da je zato to, da poslušamo drug drugega nujno zlo. Da brez tega preprosto ne gre pa da se nihče ne bo hotel igrati z njo, če bo do nezavesti gonila svoje in ne bo imela posluha za druge. Sploh pa je dobro poslušati starše, ker ti težijo zato, da se boš kaj naučil pa da se ti ne bo kaj zgodilo.
»Saj štekam,« je komentirala moje predavanje in mi s svojo pubertetniško držo, ki se nikakor ne sklada z njenimi leti, spet dvignila pritisk v nevarne višave.
»Pa kaj se sekiraš,« mi je rekel mož, ko se je utrujen privlekel iz službe in je bilo poročilo o tem, kako sva s Hano preživeli dopoldan, zadnja stvar na svetu, ki si jo je želel slišati. »Je pač taka, kot ti. Se za nekaj odloči in postane gluha za vsa opozorila.«
Sem imela pripombo, da jaz pa že nisem taka, na koncu jezika, a sem raje ostala tiho in se šla malo potapljat vase. V bistvu, sem ugotovila, je moja hči resnično moja kopija, in zato tako zlahka pritisne na pravo tipko, da doživim živčni zlom. Poleg tega pa sem, sem še kritično ugotovila, pri poslušanju res malce šibka in me na tem področju čaka še kar nekaj dela. Znanega reka, da nam tisti tam zgoraj ni brez razloga dal dveh ušes in le ena usta, namreč še nisem vzela čisto za svojega.
Kako zelo bom še morala garati za to, da bom ponotranjila to, kar skušam naučiti svojo hčer, sem se začela zavedati kakšen večer nazaj, ko smo na domači terasi »ločevali« prijatelja. Skrušeni tip nama je skušal povedati svojo zgodbo, a se ni uspel prebiti dlje kot do šestega stavka, ker se je meni ob pripovedovanju utrnilo tisoč komentarjev in sem mu jih hotela čim prej povedati. Prekinila sem ga prvič in potem še drugič, nato pa sem se začela zavedati, da ga v bistvu sploh ne poslušam, ker nenehno razmišljam o tem, kako se bom odzvala na povedano.
Ženska, zdaj se pa malo zberi in poslušaj zgodbo do konca, sem se opozorila, in sem ga potem res poslušala brez prekinitev.
In ko sem na koncu še zaslišala samo sebe, kako ga sprašujem, kako on ocenjuje vse to, kar se mu ta trenutek dogaja, sem bila kar malo ponosna nase. Se mi je zdelo, da sem usvojila prvo lekcijo poglavja poslušanje. Seveda vem, da me čaka še ogromno dela in da se bom morala še velikokrat zavestno ugrizniti v jezik, a se mi zdi, da sem na dobri poti, ker se vsaj zavedam svoje slabosti.
Tokrat sem za konec te kolumne izbrala pesem neznanega avtorja, ki sem jo našla v knjigi Drugačna razmerja Mance Košir. Se mi zdi, da vse to, o čemer je tekla beseda, lepo strne v eno povezano misel.
Ko te prosim, da me poslušaš,/in mi začneš dajati nasvete,/nisi naredil tega, za kar sem te prosil.
Ko te prosim, da me poslušaš,/in me začneš spraševati: »Zakaj?«,/ne morem čutiti na moj način,/pohodiš moje občutke.
Ko te prosim, da me poslušaš,/in ti začutiš, da moraš narediti nekaj,/da rešiš moj problem,/si me razočaral, pa naj se sliši še tako neumno.
Poslušaj!/Vse, kar sem te prosil, je, da me poslušaš./Ne govori ali delaj - samo prisluhni mi.
…/ Prosim, poslušaj me in mi prisluhni./In če želiš ti govoriti,/počakaj na svoj trenutek in bom jaz poslušal tebe.

Vir: Jana
Značke: poslušanje, živčni zlom