Pripravljala sem se na intervju s slepim človekom. In me je vsaj tako kot to, kaj ga bom vprašala, begalo vprašanje, kaj naj oblečem. Lahko bi si sicer rekla, da tip tako in tako nič ne vidi, poleg tega pa ima še avtizem in so mu zato tovrstne vsakdanje zadeve povsem nepomembne, a sem vseeno razmišljala o tem, v kakšni opravi bom stopila pred njega. Prepričana sem namreč, da z izbiro obleke izkazujemo svoj odnos do človeka.
Da to sploh ni res, se je zadnjič razburil naš prijatelj in bentil, da mu gredo najbolj na živce ljudje, ki se uredijo za odhod v gledališče ali na kakšno družabno prireditev in imajo potem občutek, da so nekaj več, čeprav so v resnici še vedno čisto navadni kmetje, ki nimajo pojma, o čem bo na odru tekla beseda. Da, skratka, želijo z obleko prikriti svoje bistvo in postati nekdo drug.
Sama obleki sicer ne pripisujem strašnega pomena in ne razmišljam vse dni o tem, kaj bom dala nase, tako kot najrazličnejše misice in druge stalne obiskovalke družabnih prireditev, za katere se mi zdi, da so svoje življenjsko poslanstvo našle v odločanju o tem, katero bleščeče kičasto opravo bodo navlekle nase. A sem kljub temu prepričana, da je za različne priložnosti treba izbrati različna oblačila. In zato svojo Hano za v gledališče napravim v oblekico, medtem ko gre na igrišče ali v šolo v hlačah, da mi je ni treba nenehno sekirati z opozorili, naj pazi na obleko.
Sicer pa mi je mož zadnjič med tisto žolčno debato prvič povedal, da je v bistvu tudi njemu vseeno, kaj dene nase, ko gre v gledališče, in da s tem, ko vlači nase srajco in malo lepše hlače, v bistvu dela uslugo meni.
Čeprav je prav on na svoji koži spoznal, da le ni tako zelo vseeno, kakšen stopiš pred sogovornika. Bil je namreč v položaju, ko je lahko edini v podjetju hodil v službo v kavbojkah in majici. In tudi je tak hodil med sodelavce, dokler se mu ni nekajkrat zgodilo, da je bil na sestanku edini tako napravljen med samimi kravatarji. »A veš, da sem se počutil kot otrok,« je naznanil, ko je prišel domov, in sva nemudoma šla po nakupih. Sicer »uniformo« še vedno rad pusti doma in odide v službo v kavbojkah, a se ne zgodi tako redko, da prihiti domov in se preobleče, če se mu najavi kakšen okravatirani sogovornik.
Da je obleka zelo pomembna, če je otrok ali odrasel kakorkoli drugačen, sva zadnjič ugotavljali s prijateljico, ki se profesionalno ukvarja z otroki, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov pristali v domu. Ona je namreč ugotovila, da te mulce, ki imajo zaradi slabih izkušenj od doma primanjkljaje na številnih področjih in se zato težko vključujejo med vrstnike, ti še bolj odklanjajo, če jih pošlje v šolo take, kot jih je dobila v dom. V bednih cunjah, ki že same po sebi kličejo po pozornosti. Ko jih nekoliko uredi, jim priskrbi lepše obleke in odpelje k frizerju, zanje odpade vsaj ta predmet izločanja in so vrstniki prijaznejši do njih.
Seveda so to še vedno isti otroci in tudi zanje velja rek, da obleka ne naredi novega človeka, pa vendarle lahko obleka tistemu, ki ne ustreza povsem predpisanim standardom, olajša prvi stik s sogovornikom.
O tem, da je treba biti pozoren na to, kaj oblečeš otroku s posebnimi potrebami, tudi če se zdi, da ta nima pojma, kaj se dogaja okoli njega, je nekoč govoril ugledni slovenski psiholog, tudi sam oče otroka s posebnimi potrebami. Žal si nisem zapisala njegovih besed, pogovora pa ne najdem več, a je rekel nekako takole: Nobene potrebe ni, da mame svojim odraslim otrokom, ki se zaradi bolezni slinijo, okoli vratu vežejo slinčke kot kakšnim dojenčkom. Naj raje uporabijo rutko, s katero bo otrok videti frajer. Samo tak, brez slinčka, bo namreč lahko ohranil svoje človeško dostojanstvo.
In da ne boste mislili, da je slepim vseeno, kakšen sogovornik stoji pred njimi. Luj Šprohar mi je nekoč v zvezi s tem povedal: »Jaz na identiteto videza ne dam nič. Prisegam na identiteto osebnosti. Res pa je, da ne maram neurejenih ljudi in da slišim, kadar je ob meni preveč izrazito debela ženska. Najbrž zato, ker se tudi ona ne počuti dobro v svoji koži. Skratka, raje vidim, če so ljudje ob meni urejeni.«

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, obleka, Luj Šprohar