Film Love happens (Ljubezen se zgodi) sicer ni nič kaj posebnega, nekaj, kar bi se ti globoko zasidralo v spomin, a se mi je ob njem vseeno porodilo nekaj vprašanj. Pripoveduje namreč o terapevtu, h kateremu hodijo ljudje z vsega sveta, da bi jim pomagal preboleti izgubo najdražjih, za to, da jim trosi naučene fraze, pa mu seveda drago plačujejo. Strank mu zlepa ne zmanjka, tudi knjiga z nasveti za samopomoč, ki naj bi jih avtor preizkusil na lastni koži, ko je preboleval izgubo žene, gre dobro v promet. Nekje na sredini se izkaže, da uspešni vdovec, ki drugim deli nasvete, sam v resnici sploh še ni prebolel izgube žene in da sploh ne živi tako, kot svetuje.
Ljubezen, ki se zgodi, bi prav lahko razumeli kot norčevanje iz ljudi, ki izgubljeni iščejo pomoč pri raznoraznih svetovalcih, a se film nekako uspe izogniti tej pasti. Lepo pa pokaže, da je bistveno lažje deliti nasvete drugim kot pa svetovati sebi.
Kako zelo ljudje potrebujejo nekoga, da jih usmeri na pravo pot, sem bila priča pred kratkim, ko sem sodelovala na predavanju uglednega psihologa o tem, da smo sami odgovorni za to, kako bomo živeli. Potem ko je končal z zgodbami, ki so tudi mene spravile v smeh, in je voditeljica pozvala navzoče, naj mu zastavijo kakšno vprašanje, je dvignila roko gospa, ki po ničemer ni izstopala iz povprečja.
Da je strašno nesrečna, nam je zaupala, ker hodi na neka predavanja in ugotavlja, da je svoje otroke vzgajala povsem napačno. Vsakič, ko predavatelj odpre usta, se menda počuti tako, kot bi ji nekdo zasadil nož v srce. Vse v življenju je, skratka, delala narobe. Bila je poročena z nasilnim pijancem in tudi njena hči je vzela za moža podobnega patrona, zdaj pa se ji trga srce, ko gleda, kako svoje potomke ni uspela obvarovati pred podobno nesrečo, kot jo je doživljala sama. Ne ve, kako je lahko bila tako slepa in kako to, da je ni uspela nič naučiti, se je spraševala, in bila videti pri tem prav žalostna in izgubljena.
Vprašanje seveda ni bilo namenjeno meni, pač pa »rešitelju«, ki je sedel na moji levi in ki ji je nemudoma natrosil cel kup tolažečih besed. Pa sem si, ne da bi me kdo kaj vprašal, kar sama vzela pravico do besede in jo vprašala, ali je bila takrat, ko je vzgajala, vseh tistih trideset ali ne vem koliko let, torej, zadovoljna s svojim delom. In nam je povedala, da je svojo zmoto spoznala šele sedaj, ko hodi na predavanje in ko ji je nekdo končno odprl oči. Bila sem šokirana nad tem, kakšno težo ljudje pripisujejo tujim besedam in kako malo zaupajo svoji presoji.
Potem sem ji povedala tole: da vsaka mama težko gleda svojega otroka, ki trpi, in da se vedno najde kaj, zaradi česar je mami malce težko pri srcu. Mene, na primer, stiska, ko vidim, da se kdo noče igrati z mojo hčerko, ali pa takrat, ko potem, ko si že najde koga, ne more teči tako hitro kot ostali in je spet izločena iz igre. Ampak take stvari pač sodijo k starševstvu in če me ne bi bolelo zaradi downa, sem prepričana, da bi me bolelo zaradi česa drugega.
Poleg tega pa v življenju vsi pridemo do neke točke, ko moramo sami prevzeti odgovornost za svoja dejanja in ko se ne moremo več izgovarjati na mamo, ki nam ni dala prave popotnice za življenje, ali pa na očeta, ki nam ni stal ob strani, ko smo ga najbolj potrebovali. V življenju imamo namreč vedno možnost izbire. Lahko krenemo po poti svojih staršev, ponavljamo njihove napake in se tešimo s tem, da zaradi takih in takih razmer nismo imeli druge izbire, da nam je bila taka usoda pač položena v zibelko.
Imamo pa prav vsi seveda tudi drugo možnost, da pustimo preteklost za seboj in vse svoje sile usmerimo v prihodnost,tisto, za katero bomo odgovorni izključno sami. Ta pot je praviloma težja in ljudem zato ne tako zelo ljuba, a dejstvo je, da pot obstaja in da jo je mogoče izbrati. Ali kot bi rekel neznani avtor iz moje beležke vsevedke: »Izbira je prekletstvo. Zanjo moraš imeti pogum. Moraš nekaj staviti. Drugače se pustiš voditi in nad dogodki v svojem življenju lahko le stokaš, viješ roke, vzdihuješ in resignirano prepustiš vpliv drugim.«

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, usoda, izbira