»Če se bo M. preveč sekiral zaradi ločitve in če bo travmiral, mu bom kupila karto za London in bomo šli na izobraževalni dan v Kraljevo bolnišnico za nevrološke bolezni, da bo videl, kaj so to resnične muke,« sem pisala možu nekaj minut po tem, ko sem z velikim cmokom v grlu in na robu joka prišla iz dvorane, v kateri sem bila priča enemu najbolj pretresljivih koncertov, kar sem jih kdaj slišala. Zbranemu občinstvu je igral slepi avtistični pianist Derek Paravicini, glasbenik, ki mu zato, ker ima stoodstotni posluh in je sposoben zaigrati katerokoli skladbo že po enem samem bežnem poslušanju, pravijo človeški Ipod.
Poslušalci so se slinili, grulili in spuščali druge nenavadne zvoke ter hlastali za zrakom, da jih je bilo groza gledati in poslušati. Medicinske sestre so jim z brisačami nežno otirale različne tekočine, jih za nekaj minut odpeljale iz dvorane, da so se malce spravili k sebi, pa spet pripeljale nazaj, da so se naužili glasbe mladeniča, ki se bo septembra v Cankarjevem domu predstavil tudi slovenskemu občinstvu.
Nekateri so skrivenčenih udov in podloženi z blazinami nemo strmeli v strop, da so o tem, da uživajo v glasbi in so nekje globoko v sebi še kako živi, pričale le solze, ki so jim drsele čez uvela lica. Ljudje v različnih fazah propadanja, skratka. Izkušnja, ki je človek zlepa ne pozabi.
Sedela sem na robu dvorane in se trudila, da me ne bi premagale solze ob pogledu na vso to človeško bedo, na življenje, ki ni več življenje, vredno človeka, a ga je pač treba izživeti do konca. In sem razmišljala o tem, kako zelo so nam nekatere stvari v življenju samoumevne, pa kako takrat, ko je vse lepo in prav izklopimo čute in pozabimo uživati v malenkostih. V tem, na primer, da smo zdravi in lahko požiramo slino pa da funkcioniramo tako, da ohranjamo svoje dostojanstvo. Da nam ni treba s seboj voziti vrečke za urin, da lahko sami zgrizemo hrano in jo pogoltnemo, da lahko gremo na sprehod. Sami. Brez spremljevalca.
Prav o teh drobnih radostih, ki se jih sploh več ne zavedamo, sva zadnjič debatirala z možem, ko sva ob pol sedmih zjutraj sopihala v hrib in sem se jaz trudila teči, čeprav sem prisegla, da tega ne bom počela nikoli. Hana je bila na počitnicah in prišel je čas za naju. Prijateljice so se raztresle po svetu, tudi mene je vleklo kam na tuje, a je pač naneslo tako, da sva zaradi službe morala ostati doma.
In sva vsako jutro hodila na Rožnik, skupaj pojedla zajtrk, popila kavico in bila zadovoljna bolj, kot če bi se podila po grških plažah. »A ni noro, kako se lahko ima človek fino, tudi če gre samo na sprehod,« sem spet filozofirala v svojem znanem slogu in možu predavala o tem, koliko časa potrebuje cvet oleandra, da se iz popka spremeni v cvetočo umetnino. Pa da me zanima, če znajo tudi najini prijatelji uživati v vsakdanjih radostih. »Da ti nekaj pomeni sprehod na Rožnik ali pa skupna kavica na terasi, moraš biti najprej zadovoljen sam s seboj,« je, da bi me utišal, izjavil mož.
»Čeprav,« sem ugovarjala, »mislim, da se moraš sam vsake toliko čisto zavestno opomniti na to, da stvari niso samoumevne. Delati moraš na samozavedanju, tako kot moraš garati za dober zakon, za prijateljstvo, ali za to, da bo kaj nastalo iz tvojega otroka, ki so ga vsi že odpisali. In se sproti opominjati, da je lahko že jutri vse drugače.«
Potem sva spet nekaj časa molčala in mene je močno imelo, da bi mu pokazala, da so se na paradižniku že naredili trije majhni plodovi, nato pa sva spet načela pogovor o tem, da je ljudem kristalno jasno, da v službi ni nič samoumevno in da se morajo zelo potruditi, če hočejo napredovati. Da pa v vsakdanjem življenju kar nekako pozabljajo, da sta setev in žetev povezani ter da je treba biti zadovoljen z malenkostmi. S sprehodom, glasnim smehom s prijatelji, dejstvom, da ti ni nič hudega, čeprav bi seveda lahko bilo bolje.
»Nikoli ne vemo, kaj nam bo prinesel jutri. Ko sem se naposled zavedel, da je to lahko naš zadnji dan sreče, sem začel živeti za danes,« je nekoč povedal nekdo, ki je hudo bolan čakal na svoj konec. Zanj je spoznanje žal prišlo prepozno.

Vir: Jana
Značke: zakon, prijateljstvo, Derek Paravicini