»Jutri popoldan sem povabljena na rojstni dan,« me je enkrat ob enih, ko sem prihitela po Hano, obvestila njena sošolka, ki mi tudi sicer redno poroča o dogajanju v razredu. »Lepo,« sem rekla in samokritično zaznala, da mi že sveti opozorilna lučka in da vem, da nadaljevanje ne bo prineslo nič dobrega. In je mala v svojem iskrenem otroško veselem tonu res nadaljevala z obvestilom, da Hana ni povabljena na zabavo, da pa so povabljene ta in ta pa še tista in tista sošolka - meni se je skratka zdelo, da bodo žurirale vse razen naše. Niti malo mi ni bilo lahko pri srcu, ko je moja hči veselo pritekla k meni in sem samo čakala, kdaj mi bo še ona sporočila žalostno novico, da ni povabljena na zabavo. Nekaj je sicer brbljala o rojstnem dnevu, pa da jo bo povabil ta in ta, kakšne hujše stiske pa ni bilo opaziti.
»Veš,« sem malo kasneje tožila sestri po telefonu, »sem bila kar malo žalostna, ko mi je ta mala povedala za zabavo, na kateri Hane ne bo, čeprav vem, da se bodo take stvari dogajale in da se bom morala navaditi nanje.«
»Ne paničari,« me je nadrla, »zavedaj se, da sva midve imeli v otroštvu srečo, ker nisva bili debeli, grdi, očalasti ali pa kako drugače majčkeno drugačni od drugih in sva bili zato zmeraj dobrodošli med vrstniki ter zato ne veva, kako je, če nisi vedno povsod zraven.«
A sem vsej logični razlagi navkljub še nekaj dni hodila v šolo s cmokom v grlu. Zato, ker mi je bilo že v naprej hudo ob misli, da bo mojo hčerko bolelo srce, ko ne bo povabljena med vrstnike. In ker sem zaradi njenega Downovega sindroma najbrž občutljivejša, kot bi bila, če bi se mala ponašala z normalnim številom kromosomov.
Potem smo nekaj dni po tem pogovoru sedele s prijateljicami za mizo in razpravljale o naraščaju. »Veš, kako grdo sošolci ravnajo z našima ta malima,« se je pridušala prva, mama lepega, zdravega in brihtnega fantka. »Ja, res je, sošolci so ju popolnoma izločili iz svoje srede,« je povedala še druga, mati hčerke, kakršno bi si želela vsaka mama. »Ah, ne,« sem se čudila, »pa se to ja ne dogaja vama.« Skorajda enoglasno sta mi zatrdili, da se njuna otroka definitivno srečujeta z izločanjem vrstnikov, pa čeprav sta brihtna, čedna, lepo napravljena, dobro vzgojena, običajna, skratka.
In potem mi je prijateljica še razložila, da se sošolke nočejo igrati z njeno hčerko, kar tako, brez razloga, in da je ta mala že dobila nespodobno povabilo, da se jim lahko pridruži kot njihova služkinja, če si res tako zelo želi uživati v njihovi družbi. »Sem ji svetovala, naj jih lepo pusti pri miru in se umakne, pa bodo same pricapljale za njo,« mi je razložila strategijo, ki se je pri njih menda izkazala za zelo uspešno. Dobila sem še dragocen nasvet, da je prišel čas, ko bom morala svojo naivno sedemletnico opremiti z nasveti, kako preživeti v belem svetu. »Ker vrstniki se bodo enkrat spravili nanjo, pa če ti je to prav ali pa ne,« je še pribila ter dodala, da otroci nagonsko prepoznajo šibek člen in da je to del odraščanja ter da odraščanje ene boli bolj in druge manj. Kot da vsega tega ne bi vedela nekje globoko v sebi.
»Misliš, da vem, zakaj so si mojo vzeli pa piko? Mogoče zato, ker čutijo, da je nesamozavestna. Morda zato, ker ima lepe lase. Ali pa jim gre na živce zato, ker je lepo oblečena. Ne vem, kje je vzrok in me tudi ne zanima, moja naloga je, da jo kot mama opremim za soočenje z vrstniki, ne pa da jokam skupaj z njo.«
Uf, je bila dragocena tista dopoldanska seansa ob kavi in kako lažje mi je zdaj pri srcu, pa čeprav zato, ker vem, da se tudi neka druga čisto navadna punčka srečuje z enakimi težavami kot moja hči. Tisto sončno dopoldne tik pred koncem šolskega leta sem tudi spoznala, da svoje hčerke ne morem zavijati v vato, da ne bom mogla večno posredovati zanjo in da bom morala o njeni prihodnosti razmišljati malo drugače. Predvsem pa sem se naučila, da nas odrasle kakšne stvari bolijo bolj kot naše otroke in da lahko sredi ljudi ostaneš sam, tudi če si lep, pameten in bogat. Morda takrat še prej.

Vir: Jana
Značke: boli, odraščane, osamljenost