Bila je nedelja. In imela sem rojstni dan. Okroglo obletnico. Od mene se je pričakovalo, da bom pripravila vsaj zakusko, če že ne zabavo, in tudi sama sem še nekaj dni pred usodnim datumom govorila, da bom pripravila dan odprtih vrat in da me bodo lahko prišli cmoknit vsi, ki si to želijo.
Potem pa je prišla nedelja in meni niti na misel ni prišlo, da bi se šla gostiteljico. Nekako sem imela občutek, da bi bila rada sama s svojo družino brez pretiranih stikov z drugimi ljudmi. Danes je tvoj dan in imaš pravico, da ga preživiš tako, kot si želiš, mi je rekel mož in še enkrat dokazal, da je faca.
Tako se je zgodilo, da sem nedeljsko dopoldne preživela na bolšjem trgu. Nakupila sem nekaj knjig za hčerko, popila kavo s prijateljicami, sedela v lokalu pri Tromostovju in gledala ljudi, ki so se svečano napravljeni vračali od maše. Potem sta se mi pridružila še mož in hči in smo v neki prijetno opremljeni restavraciji ob Ljubljanici skupaj pojedli prav zanič kosilo, si na stojnici kupili sladoled in se nato odpravili proti domu.
S Hano sva spekli marmorni kolač, ki sva ga kasneje morali žal vreči v smeti, ker ni izpadel tako, kot je obljubljal recept. In prijateljica je ob novici, da bom za svoj rojstni dan sama pekla sladico, skoraj padla v nezavest.
A sem počela natančno tisto, ker se mi je počelo na tisto sončno nedeljo. Z dvema prijateljema, ki sta prišla na obisk, smo nekaj popili in to je bilo to. Zvečer sem zadovoljna ugotovila, da sem preživela čudovit dan in da so mi zaželeli vse najboljše vsi tisti, od katerih sem si želela slišati lepe želje.
Malce preden je padel mrak, me je poklical še ljubi prijatelj iz srednješolskih dni. »A veš, da že cel popoldan ležim pred televizijo, čeprav zunaj sije sonce in imam zaradi tega malo slabo vest,« mi je rekel. In potem sem jaz njemu razložila, da sem tudi jaz to nedeljo počela natančno tisto, kar sem si zamislila v svoji glavi. A sva mogoče malce čudna ali pa stara in se nama ne ljubi več na vsak sončen dan drveti ven in se družiti z ljudmi, sva se spraševala, in po kakšni slabi minuti družno ugotovila, da pač zoriva in da sva prišla tako daleč, da si upava početi tisto, kar si midva želiva in ne to, kar družba pričakuje od naju.
Zdaj pa vi dobro razmislite, kdaj ste se nazadnje ravnali po sebi, po svojih željah in merilih? Kdaj ste se nazadnje ne samo poslušali, ampak tudi slišali?
Priznam, tudi pri meni je trajalo kar nekaj časa, da sem si upala priznati, da mi stvari, ki jih ne počnem s srcem, kradejo energijo. Da me praznijo, namesto polnijo. In potem mi je vzelo še nekaj časa, da sem tudi možu priznala, da bi veliko raje doma brala knjigo, kot pa šla na obisk k bežnim znancem, ki mi niso niti malo blizu in za početje katerih mi je figo mar.
Verjamem namreč, da vsi ljudje oddajamo neko energijo. Pa da jo tisti, ki pridejo v stik z nami, prepoznajo kot pozitivno ali negativno. Verjamem tudi, da se nekatere energije odbijajo in smo si zato nekateri hudo antipatični in se drugi nemudoma »zavohamo« med seboj. In še to z leti čutim vedno bolj, da se takrat, ko se na vsak način skušamo spraviti v kontakt z nekom z »napačno«, nam tujo energijo, praznimo. Odvzemamo od lastne mase košček po košček. Izginjamo.
Zato se moramo kdaj pa kdaj za trenutek ustaviti. Prisluhniti samim sebi, preveriti, ali živimo v sozvočju s seboj. Zahtevati zase svoj košček samote, da ugotovimo, kdo smo v resnici.
Tukaj se mi je tekst malce ustavil. Pa mi je na vprašanje, zakaj imamo ljudje toliko opravka z drugimi in tako malo s seboj, v nekem intervjuju odgovoril neki drugi zelo ljubi znanec: »Sprašujem se, zakaj se ljudje toliko obremenjujejo s tem, kaj kdo je, kdo s kom seksa, zakaj je nekdo gej, lezbijka, albin, drugi androgin, tretji črn … in stoti klošar. Pa kaj vas briga, vprašajte se raje, kdo ste vi! Ste lahko nase ponosni, ali živite življenje, ki ste ga sanjali? Zakaj si ne upate, zakaj omalovažujete pogum drugih? Zakaj ste reve, slabiči, upognjenci?« Si znate odgovoriti na vprašanje: kdo ste v resnici?

Vir: Jana
Značke: energija, resnica, nedelja