Posedala sva na terasi, pila ne vem katero kavo tisti dan, zaradi hude vročine se nama je komaj ljubilo živeti. Najina hči je kljub prečuti noči s slušalkami na ušesih živahno poplesava po dnevni sobi, vadila plese iz filma Moje pesmi moje sanje in zraven glasno prepevala. Gledala sva jo in se topila od sreče in ne da bi kateri od naju moral kaj reči, sva oba vedela, da sva strašansko ponosna na najino deklico, ki bo čez nekaj dni zaključila prvi razred.
»Veš, da imam kar malo slabo vest, ker že ves popoldan gleda filme,« sem rekla možu. In res sem tako mislila, čeprav sva do tega trenutka, ko me je popadla slaba vest, spekli tri različne zavitke, izračunali ne vem koliko računov in ugotovili, da ji odštevanje še dela težave ter da jok tukaj ne bo prav nič pomagal, ampak bo treba pljuniti v roke in vaditi. Potem sva v tistih nekaj urah, ki sva jih imeli na voljo, igrali karte, pripravili kosilo, pojedli, pospravili in se med gospodinjenjem pogovorili o tem, kaj se je dogajalo v šoli, kdo je koga ugriznil in kdo koga z ravnilom po glavi. In o tem, da je sošolcu zmečkala risbo in da zaradi tega ni bil niti malo srečen.
Pestro, peklensko vroče popoldne, skratka, ki pa me kljub vsej svoji pestrosti ni zadovoljilo, ker je bilo nekako preveč lagodno, domačno, neaktivno. Neaktivno v smislu, da nisva počeli stvari, ki so v družbi označene za aktivne, da torej nisva tekli, kolesarili, rolali, plavali ali počeli kakšnih drugih stvari, ki naj bi te napolnile s svežo energijo. Pravzaprav je bilo to popoldne eno tistih, ko zvečer vsi trije ugotovimo, da smo se imeli fino in da smo se dobro spočili. Da je nama napolnila baterije tišina, Hani pa selitev v filmski svet fantazije.
Seveda se strinjam, da si lahko obnoviš energijske zaloge tudi z vsemi zgoraj naštetimi aktivnostmi, ki jih priporočajo strokovnjaki, a se mi vseeno zdi, da v tej poplavi aktivnih nasvetov ljudje radi pozabimo, kaj je v resnici tisto, kar nam ustreza, kaj nam je pisano na kožo in kaj nam resnično da nov polet. Spregledamo, da morda ni nujno potrebno preteči vse hribe okoli svojega doma, da bi spravili iz sebe negativne misli in občutke, ki so se čez dan prilepili na nas. Da je mogoče bolj učinkovito in naši duši bolj blizu posedanje v tišini, ta dragoceni čas, ko človek lahko sliši svoje misli, jih premisli, domisli ali odmisli.
Seveda je dovoljeno tudi to, da se kdaj pa kdaj malce zasmilimo sami sebi, je zadnjič povedal neki psiholog, a takšno brezdelno ždenje ne sme trajati več kot kakšno uro, ker sicer obstaja nevarnost, da zapademo v depresijo. Mislim, da je tak pogled povsem zgrešen, sem protestirala, ker nekateri pač potrebujejo več časa, da svoje misli spravijo v red. Da skratka ne vidim nič slabega v tem, če kakšen dan preživiš v pižami in si v varnem zavetju svojega doma malce slabe volje, zatežen in čemeren. Da se kdaj pa kdaj malce zasmiliš samemu sebi, v mislih koga spraviš na oni svet, potem pa se zbereš in greš nazaj v realno življenje. Da se mi aktivnost za vsako ceno in zgolj zato, ker je tako priporočeno, ne zdi prav posrečena zadeva in da bi se morali ljudje tako dobro poznati, da bi se lahko res avtonomno odločali o načinu preživljanja svojega prostega časa in jih ne bi nenehno žrla slaba vest, če ne delajo tako, kot je nekje nekdo zapovedal.
»Človek z leti dojame, da ni treba iti daleč in da ni vse v potovanjih v daljne kraje,« mi je nekoč v intervjuju povedal zdaj že bivši nadškof Alojzij Uran, ko sva govorila o tem, kako neusmiljeno vlak življenja drvi naprej in kako težko je izstopiti z njega in biti to, kar si v resnici. »Na tem vlaku lahko spiš, klepetaš, poslušaš glasbo, uživaš v hrupu in te ne briga, kaj se dogaja okoli tebe. Lahko pa se tudi na tem vlaku zaveš svojega potovanja in izrabiš tiste trenutke in tiste možnosti, ki jih imaš na voljo. Človek lahko tudi v zunanjem hrupu ohrani notranjo tišino. Vsak lahko najde trenutke, ko se lahko zbere in se pogovori s seboj.« Če si to upa, seveda. In če ga ni strah, da bo zaradi premišljevanja kaj zamudil. Kajti ostali se mirno peljejo naprej.

Vir: Jana
Značke: downov sindrom, uran, prosti čas, tek