Foto: Mateja Jordovič

Kadar ljudem pripovedujem o naši Hani, jih najbolj zanima, ali bo lahko kdaj samostojna. Ali bo torej lahko živela sama ali v paru, ne da bi potrebovala pomoč. „Ne,“ jim odgovarjam, „moja hči ne bo nikoli samostojna, vedno bo potrebovala nekoga, da ji bo pogrnil rdečo preprogo in bo ona samozavestno zakorakala po njej, ne da bi se sploh zavedala, koliko truda je bilo vloženega v to, da jo ljudje dojemajo kot samostojno bitje, ki brez večjih težav pluje skozi življenje.“

„Toda daje vtis, kot da vse obvlada sama,“ običajno rečejo potem in jim moram razložiti, da je resda izjemno iznajdljiva, a da za skoraj vsako njeno na videz samostojno potezo stojiva midva z možem. Da je torej veliko bolj odvisna od pomoči, kot se zdi na prvi pogled.

Moja 19-letna hči je v bistvu dober zgled, kaj vse lahko naredijo ljudje s posebnimi potrebami, če imajo podporo ljudi, ki jih delajo samostojne oziroma vsaj toliko samostojne, kot so glede na svoje sposobnosti lahko. Ljudi, ki imajo znanje, kaj takšen človek potrebuje, čas, da lahko vse potrebne korake naredijo tudi v praksi in ne samo na papirju, neizmerno voljo, pa tudi denar, da lahko sami plačajo vse tisto, za kar država presodi, da ni nujno za razvoj človeka s posebnimi potrebami, je pa prav to tisto, kar iz njega naredi tisto več. Ljudi, ki znajo z glavo riniti skozi zid.

Če povem po pravici, me je devetnajst let sobivanja z downovim sindromom zelo utrudilo. Bolj, kot sem si mislila, da me bo, in bolj kot sem na poti do sem, kjer smo danes, čutila, da me utruja. Pa se sploh ne počutim kot žrtev, samo utrujena sem od teh nenehnih bitk, dopovedovanj in prepričevanj, da moja hči zmore več, kot bi ji pripisali glede na diagnozo, od odpiranja vrat, tlakovanja poti, nadzorovanj, sestankovanj, usklajevanj. Vse to samo zato, ker sva se takrat na začetku, pred devetnajstimi leti, z možem brez kakršnega koli dogovarjanja in raziskovanja odločila, da bomo šli s Hano svojo pot. Da se ne bomo zatekli pod okrilje inštitucije, ampak bomo delali tako, kot se nama zdi, da je edino prav. Po navdihu.

Devetnajst let pozneje

In zdaj smo tu, kjer bi lahko bili že na začetku. Pod okriljem inštitucije. Preprosto ni bilo druge možnosti. Žal. Nekega dne pač prideš do pretrdega zidu in moraš biti toliko moder, da znaš stopiti korak nazaj in na vse skupaj pogledati z distance. Presoditi, ali se še splača riniti naprej ali je bolje nekje narediti piko in začeti novo poglavje.
Žal imajo taki, kot je moja hči, ki so prilezli malo dlje, kot naj bi prilezli glede na diagnozo, zelo malo možnosti, da se umestijo v ta naš tako imenovani normalni svet. Kajti pri nas je še vedno tako, da si ali brez posebnosti in s tem pripravljen na vsakdanje življenje ali pa „poseben“ ter s tem goden za življenje s sebi enakimi. Srednje poti na neki točki ni več.

Litre solz sem pretočila, preden sem bila sposobna odnehati. Si priznati, da je bila moja hči zaradi najine iznajdljivosti in vztrajnosti ter svoje neverjetne delavnosti in skrajno pozitivnega pogleda na svet do nedavnega resda vodena kot oseba z lažjo motnjo v duševnem razvoju, a bi bila brez vseh najinih vložkov že zelo dolgo to, kar je postala pred nedavnim. Oseba z zmerno motnjo v duševnem razvoju. Septembra je bilo, kot bi še enkrat rodila.

Govorili so mi, da je povsem vseeno, kaj ji piše v uradnih papirjih, in da je ne glede na formalni status še vedno to, kar je bila, in vedela sem, da je vse to res. A je bilo to, da moramo zato, da bo imela zagotovljeno vsaj finančno prihodnost, stopiti stopničko nižje, vseeno tako zelo boleče, da kakšen mesec nisem bila sposobna početi skoraj nič.

Sem se devetnajst let bojevala z mlini na veter, da sem zdaj tam, kjer bi lahko bila povsem brez truda? Se je splačalo? Bodo šli vse pridobljeno znanje in vse izkušnje, ki si jih je nabrala v teh letih, v nič? Sem ravnala prav, ko sem jo tako dolgo pustila v okolju brez posebnosti? In, ali bi sploh znala ravnati drugače? Bi znala in hotela hoditi po uhojenih poteh? Sem vse to počela zaradi nje ali zaradi sebe, da sem se lahko hranila s pohvalami, kaj vse zmore moja hči?

Take misli so me zaposlovale letos septembra, ko se je moja hči začela šolati v v Dragi pri Igu in sem se prvih štirinajst dni jokala vsakič, ko sem se peljala od tam domov, in potem še enkrat, ko se je vrnila Hana in je bila približno tako sesuta kot jaz zjutraj. Tudi ona kljub svoji diagnozi nikoli ni imela stikov z ljudmi s posebnimi potrebami in je bilo novo okolje zanjo zato prav takšen šok kot za naju z možem.

V preteklosti smo vsi trije že dokazali, da smo prilagodljiva bitja, in to pot smo to potrdili še enkrat. Hana se je lepo znašla v novem okolju, tudi meni je življenje pripeljalo na pot krasno žensko, ravnateljico Barbaro Hegeduš, ki je takoj razumela, kakšna je naša vizija in zakaj včasih doživim živčni zlom, ko od moje hčerke zahtevajo premalo. A kljub temu, da so se stvari uredile, še vedno žalujem. Za časi, ko je bila moja hči med ljudmi brez posebnosti in ni bila umaknjena tam nekam na obrobje Ljubljane. K svojim.

Je bilo vredno?

Je bilo torej vredno toliko časa vztrajati v rednem izobraževalnem sistemu? Ja, bilo je. Ker je Hana rastla in se razvijala med sošolci brez posebnosti in usvajala normalne vzorce vedenja. Ker je imela okoli sebe krasne ljudi, ki so razumeli, kaj zmore in česa ne in so jo vzpodbujali, naj iz sebe iztisne čim več. Ker je imela tudi ona priložnost ljudi nekaj naučiti. Vztrajnosti, delavnosti, odprtosti, sprejemanja brez predsodkov, tega, da se je treba bojevati za svoj prostor pod soncem.

Bi jaz znala ravnati drugače, če bi dobila možnost ponovitve? Ne, ne bi znala. Vse, kar se je zgodilo pred Haninim prihodom, vse izkušnje, intervjuji in prispevki, ki sem jih napisala, vse knjige, ki sem ji prebrala, ljudje, ki so mi prekrižali pot, so me pripravljali na to nalogo. Na zavedanje, da bo moja hči to, kar bova iz nje naredila midva z možem.

Če bi danes, ko vem, da s takim otrokom nekoč prideš do meje, do tiste točke, ki sem jo vedno najbolj sovražila – svoji k svojim –, dobila še eno priložnost, bi se spet odločila enako. Spet bi rinila z glavo skozi zid, spet bi svetu dokazovala, da tudi ljudje s posebnimi potrebami zmorejo veliko in nas lahko še več naučijo. Mogoče bi se poskusila samo malo manj obremenjevati z vsem skupaj in bi kdaj pustila, da gredo stvari svojo pot. Ampak vsega tega sem se naučila sproti.

Sem Hano tako neomajno rinila naprej zaradi sebe ali zaradi nje? Seveda sem to delala zanjo in zaradi nje, a sem se kljub temu velikokrat vprašala, če je to povsem res in če mogoče moja Hana ne bi bila zadovoljna tudi s kakšno drugo in drugačno rešitvijo.

Mislim, da bi vsi mi raje hodili po gladkih poteh brez lukenj, kamnov in blata. Jaz tudi. In moja hči še bolj. A sem takrat na začetku kljub lažji poti, ki so mi jo vsi ponujali, brez pomislekov zakorakala po makadamu, ker sem bila tako kot sem še danes stoodstotno prepričana, da morajo tudi ljudje s posebnimi potrebami razviti svoje potenciale in da jim zaradi diagnoz, ki jih prinesejo s seboj na svet, ne smemo odvzeti možnosti poskusa. Kako naj vedo, česa so sposobni, če jih ustavimo že na začetku? Tudi oni imajo pravico do razvoja in raziskovanja svojih sposobnosti in naša dolžnost je, da jim pri tem pomagamo. Tako jaz vidim te stvari.

In tako jih vidi tudi moja Hana. Ve, da se mora maksimalno potruditi in da se nič ne bo zgodilo samo od sebe. Ve, da ji bova z možem vedno stala ob strani, a bo morala večino stvari narediti sama. Ve, da ima primanjkljaje, a se je naučila živeti z njimi.

Kako vse skupaj vidi Hana?

Moja hči mi še vedno brezmejno zaupa. Kljub temu, da je stara 19 let. Zato še vedno vem vse, kar se ji dogaja v življenju. Tudi zato, ker sva z možem še vedno zelo aktivno vključena vanj, včasih še celo bolj, kot bi si želela. Najina hči namreč nima orientacije v času in tudi ne zna ravnati z denarjem. Pa gre kljub temu sama na pico in pride pravočasno v službo, tudi če sva midva zdoma.

„Ker sem samostojna, seveda,“ pravi, ko jo vprašam, kako je to mogoče. „Oči mi nastavi alarm, kdaj moram od doma in to je to.“ Včasih bi se od nje res morala učiti, kako si poenostaviti življenje.

„Misliš, da boš lahko nekoč živela sama brez pomoči?“ vrtam vanjo. „Seveda,“ ustreli kot iz topa. „Bi zmogla.“ Niti sence dvoma ni v njeni trditvi. Res se je razvila v samozavestno punco. Mogoče za odtenek preveč samozavestno in premalo v stiku z realnostjo, a tako polno življenja in tako željno raziskovati, da bi jo bilo škoda ustavljati samo zato, ker jaz vidim stvari take, kot so v resnici.

„Si ti taka kot druge punce ali si malo drugačna?“

„Vsi mislijo, da imam downov sindrom, in je to tudi res. Moji možgani so malo drugačni in razmišljajo drugače. Zato imam težave pri branju in še ene druge težave. Ampak nič hudega,“ hiti s pojasnjevanjem.

„In kaj si najbolj želiš?“

„Da bi imela fanta. Bi lahko skupaj kaj počela. Lahko bi celo stanovala skupaj. Sama. Brez vas.“

Najbrž bo nekoč – mislim celo, da se bo zgodilo zelo kmalu – res odletela iz domačega gnezda. Ne sicer v čisto svoje stanovanje, ampak v kakšno bivalno skupnost, a nekega dne bo ta moja krasna hči zagotovo zadihala zrak, ki ga ne bo prej preizkusila njena mama. Oblekla grozno kičaste stvari, ki ji jih mama ne bi odobrila nikoli v življenju. Si na debelo namazala veke s temno rjavo barvico in se zadovoljno pogledala v ogledalo. Ja, verjamem, da bo nekoč samostojna. Toliko, kolikor je s svojimi potenciali pač lahko.

In je tako tudi prav, kajti tudi osebe s posebnimi potrebami imajo pravico, da se osamosvojijo od staršev. Pa tudi njihovi starši imamo pravico, da nekega lepega dne zaživimo svoje življenje. Ja, prav nič ne bom imela proti, ko se bo striček Down odselil na svoje.

Značke: Hanina učna ura, samostojnost, Center Dolfke Boštjančič, BIC, downov sindrom

„Kako si mišek?“ mi je napisal.

Najprej me je imelo, da bi mu napisala, da sem v redu, potem pa sem se odločila, da mu po resnici povem, da sem se od Ljubljane do Bleda že trikrat zjokala in da se nikakor ne morem pomiriti. Da sploh nisem vedela, da sem tako zelo prizadeta, ker je moja hči prvega septembra zakorakala med „svoje“ in sem že drugi dan ugotovila, da ne sodi med njih.

Saj ne da bi njen inteligenčni kvocient govoril temu v prid, da bi bila torej bistveno pametnejša, kot so drugi otroci, ki se šolajo tam, kjer se zdaj šola moja hči, le to je, da je doslej bivala v normalnem okolju in med normalnimi vrstniki in je zato to novo okolje, polno ljudi, ki spuščajo nekontrolirane zvoke in počnejo stvari, za katere smo ji leta dopovedovali, da se jih ne počne, za vse nas en velik šok.

Pa nisem samo jaz prišla do te ugotovitve, tudi Hana je bila v tem novem okolju na začetku nesrečna in izgubljena. Vsakič, ko je prišla iz šole utrujena veliko bolj kot takrat, ko je še hodila v običajno srednjo šolo, se mi je trgalo srce. Težko sem jo gledala, kako se sooča s svetom posebnih potreb, ki ga ni vajena. Čeprav sem ves čas vedela, da bi se mi trgalo tudi, če bi jo uspela spraviti na še kakšno običajno srednjo šolo, kjer bi se morala spopadati z ocenjevanjem in sošolci, ki je ne bi razumeli.

Prvih štirinajst dni njenega šolanja v novi šoli s prilagojenim programom sem v glavnem jokcala. Ne čisto zares jokala, ampak jokcala. Točila solze vsakič, ko me je kaj spomnilo na stare čase, ko je moja hči še hodila v normalno šolo in so se okoli nje gibali ljudje brez posebnosti. Čeprav priznam, da sem takrat od vsega hudega velikokrat jokala in ne zgolj jokcala.

Šla sem pogledat v Slovar slovenskega knjižnega jezika, ali sploh obstaja beseda jokcati, in sem jo našla, obstaja. Sinonim zanjo je žalovati. In prav to, se mi zdi, se mi je dogajalo tiste prve tedne po Haninem prihodu v novo šolo. Žalovala sem za starimi časi, četudi sem mislila, da sem jih pokopala in da sem tako čustveno kot razumsko opravila z njimi ter brez prtljage krenila na novo pot.

Ko danes razmišljam o tem obdobju, se mi zdi, da sem šele tiste prve dni septembra čisto zares sprejela dejstvo, da ima moja hči Downov sindrom. Da torej nikoli ne bo povsem običajna punca, pa četudi se bom še tako trudila, da bi jo naredila običajno. Tako, kakršne so druge punce. Kot bi se nekaj v meni upiralo temu dejstvu, sem se trudila, da sem jo peljala po neki drugi, drugačni poti, taki, kakršna ji ob rojstvu zagotovo ni bila namenjena.

Ja, danes lahko rečem, da sem to dejstvo sprejela šele z njenim vstopom v „posebno šolo“. Drugi starši otrok z downovim sindromom s tem zoprnim dejstvom, da tvoj otrok nikoli ne bo tak, kakršni so drugi, običajno opravijo ob rojstvu otroka, ko gredo pač na pot, ki jim je predpisana za tovrstne primere in nikakor ne vključuje šolanja in izobraževanja v ustanovah za ljudi brez posebnosti.

Danes torej vem, da sem pljuvala proti vetru. Da je bilo moje početje, gledano s konče postaje, jalovo. Brez učinka. Čeprav je bila pot do sem v bistvu lepa. Težka, ampak lepa.

Sprašujem se torej, ali bi ravnala drugače, če bi vedela, da posebni na koncu pristanejo pri posebnih, pa če se vsi okoli njih še tako trudimo, da se to ne bi zgodilo? Bi poslušala tistega, ki bi mi vse to povedal in me posvaril, naj prihranim nekaj energije še za druge izzive? Bi znala ravnati tako, kot bi mi svetovali drugi? Proti sebi, v bistvu?
Zadnjič sem si zapisala ta citat: „Življenje je serija križišč, na katerih se odločaš. Ko izbereš eno smer, druga smer izgine. Nemogoče je vedeti, kaj bi bilo, če bi jo izbral.“

Ja, nikoli ne bom vedela, kaj bi bilo, če bi bilo … In mogoče je tako še najbolje.

Značke: žalovanje, downov sindrom, motnja v duševnem razvoju, SSKJ, jok

Foto: Mateja Jordovič

Za njim je uspešna pot. Zoisov štipendist. Nagrajenec slavističnega društva. Profesor na waldorfski gimnaziji v Ljubljani. Lektor za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Zadru in na Reki. Piše berila, učbenike in leksikone, tudi blog z naslovom Šolski eseji, prevaja. Junija je bralcem predstavil roman Goldfisch, za katerega lahko iz prve roke povem, da je vreden branja. V skoraj vsakem liku v knjigi se namreč skriva tudi delček njega.

Klemen Lah, učitelj.

Prvi del trilogije Goldfisch je v knjižnicah stalno izposojen, kritike bralcev so odlične. Zdaj verjamete, da je ta „cerebralna sirota“, kot ste se opisali v enem od svojih esejev, v življenju uspela?
Če uspeh pomeni, da bi se moral odreči svojim najbolj ranljivim in šibkim delom, npr. „cerebralni siroti“, potem upam, da mi ni uspelo. Uspeh je v sodobnem svetu precej vprašljiva vrednota, kar vsakodnevno dokazujejo resničnostni šovi: sporočajo nam, da ni toliko pomembno, kaj počnemo, kot to, da smo poznani in veljamo za uspešne. To je eden večjih problemov sodobne družbe in tudi šole, saj že otroci v imenu uspeha pogosto potisnejo druge vrednote v ozadje. Jih res želimo učiti tega? Če bi nam uspelo v šolah učiti, da si uspešen takrat, ko delaš, kar rad delaš, in s tem razveseljuješ tako sebe kot druge, bi lahko rekli, da smo uspešni. Če pa družbenega dojemanja uspeha ne moremo spremeniti, bi morali naše otroke učiti, da je največji uspeh sprejemanje lastnega neuspeha.

Preden ste začeli poučevati na waldorfski gimnaziji, ste učili tudi na državni, a ste službo pustili in v vmesnem času raje delali kot reševalec. Niste več hoteli biti del sistema?
Hotel, a sem se zlomil: zdelo se mi je, da ne poučujem, temveč proizvajam izdelke za trg. Spomnim se, kako sem na svojem zadnjem informativnem dnevu zaman čakal še na kakšna druga vprašanja kot, koliko točk dosežejo vaši dijaki na maturi, koliko imate zlatih in diamantnih maturantov, koliko tujih jezikov učite … To so seveda pomembne zadeve, ne pa bistvene. Kot učitelju se mi zdi bistveno, da v učnem procesu učenca podprem tam, kjer je šibak, in spodbudim tam, kjer je nadarjen. V veliko pomoč bi bilo, če nam pri tem ne bi bilo treba slediti vnaprej shojenim potem, ki jih zapovedujejo zunanja ocenjevanja, kot sta NPZ in matura. Priznati bi si morali, da je učni načrt že dolgo klinično mrtev in da šolski vsakdan vse bolj prežema strah pred neuspehom na pomembnih preizkusih znanja. Tako učence kot učitelje.

Tisti, ki ne poznajo waldorfskega sistema šolanja, so prepričani, da so vaši učenci in dijaki preveč zaviti v vato in imajo pomanjkljivo znanje. Kaj vi pravite na to?
Naši dijaki so uspešni na vseh fakultetah in akademijah. Seveda včasih žal ne gre po željah, tako kot na drugih šolah, a tudi to je del življenja. Pogosto bolj dragocen, kot si sprva mislimo. Ljudje naši šoli radi očitajo, da sicer vzgaja fajn ljudi, da pa je življenje drugačno. Kakšno, jih vprašam. Ja, bolj surovo, rečejo, bolj zgodaj bi jih morali vzeti iz vate. Takrat jih vprašam, ali svojemu otroku pri štirih letih ponudijo alkohol. Ne, so ogorčeni. Ja, zakaj pa ne, navadite ga čim prej, življenje je surovo. Ne, mi rečejo, treba je počakati na pravi čas. Točno to počnemo mi; ne zavijamo jih v vato, ampak čakamo na pravi trenutek. Trudimo se ohraniti njihovo radovednost in odkriti ter razviti darove, ki jih prinesejo s seboj. Če je to dobro storjeno, jih naprej žene njihova lastna, notranja motivacija.

Ampak, ali so pozneje zaradi takega ujčkanja lahko konkurenčni na trgu?
Kadar grem na informativne dneve in poslušam, s čim vse bodo šole »opremile« svoje dijake, da bodo čim bolje zvozili na trgu dela, se ne morem znebiti vtisa, da je šolstvo postalo podružnica gospodarskega sistema in da ni namenjeno šolanju ljudi, temveč proizvajanju, kot temu cinično pravijo, človeških virov. Vprašanje, kaj bo dijakom omogočilo preživeti na trgu, je nesmiselno, saj ne vemo zanesljivo, kakšne poklice bomo potrebovali čez deset let. Nadomestiti bi ga morali z vprašanjem, kaj nam pomaga živeti.

„Dolga leta poučevanja so me naučila, da je samo nekaj bolj nevarno kot kršenje pravil – da jih brezpogojno spoštujemo. Kot je samo še ena stvar bolj krivična, kot da vse otroke obravnavamo različno – to, da jih vse obravnavamo enako.“ Vaše besede v enem od vaših esejev. Ampak mantra, da je treba vse otroke obravnavati enako, je v naših šolah zelo razširjena.
Na poklicni šoli sem učil fanta, ki je jezikovni test pisal negativno. Le uro pred tem, ko bi moral vrniti teste, sem od razredničarke izvedel, da ga je oče zaradi negativne ocene pri nekem drugem predmetu tako premlatil, da je od takrat naprej jecljal. Znašel sem se v hudi zadregi. Če bi z njim ravnal enako kot z drugimi, torej po črki zakona, bi privolil v to, da ga oče doma ponovno razbije. Če pa bi naredil izjemo, torej upošteval, da so njegove okoliščine drugačne, kot so okoliščine drugih dijakov, bi ravnal precej bolj pravično. Ker mu je manjkala le ena točka, sem lastnoročno popravil napačen odgovor – vrstilnemu števniku sem dodal manjkajočo piko.

Se je vaše tveganje obrestovalo?
Kot če bi vložil v kripovalute. Fant je nekako začutil, kaj sem storil zanj. Do konca leta se je silno trudil in iz dijaka, ki se muči za dvojko, postal mali odličnjak. Spoznal sem, da so t. i. enake možnosti prazne besede, če ne upoštevamo okoliščin, iz katerih otroci prihajajo, in kar je morda še pomembnejše, razvojnega loka. Ljudje se razvijamo različno hitro, in če pri otrocih tega ne upoštevamo, smo marsikaj zgrešili. Otroci imajo obdobja, ko ne delajo kaj dosti ali celo nič, in obdobja, ko se učijo ogromno ter vse nadoknadijo. Problem današnjega dojemanja razvoja je, da ga vidimo preveč linearno.

Tega na državni gimnaziji kljub silni želji najbrž ne bi mogli narediti?
Tudi, a težje. Tam sem na primer učil dijakinjo, ki je bila v prvem letniku izrazito zasanjana. Leto je zaključila z negativno oceno pri slovenščini, nič bolje pa ji ni šlo niti na popravnih rokih. Tudi na zadnjem popravnem roku je klatila take neumnosti, da ji niti šenkati nisem mogel ničesar. Na koncu sem ji, precej obupan, ponudil zadnjo priložnost: Mi lahko, prosim, poveš, katera je sveta knjiga kristjanov? To bo gotovo vedela, sem se tolažil, in lahko ji bom zaključil pozitivno. Kaj je odgovorila? »Koran!«

Ko je zapustila razred, sem pogledal komisijo in vprašal, kaj naj storim. Predsednica komisije mi je odvrnila, da je to moja odločitev. Če to drži, sem nejeverno odvrnil, potem ji bom zaključil pozitivno. In tako se je zgodilo.

Najbrž ima tudi tale zgodba svoj nauk?
Ima. Na maturi je pri slovenščini dobila odlično oceno. Dostikrat sem se vprašal, kaj bi se zgodilo, če ne bi razumel nelinearnosti razvoja. Velika škoda! Dijakinja bi za prazen nič ponavljala letnik. Tako pa sem intuitivno zaslutil, da to dekle potrebuje čas, ko je lahko afnasto, neodgovorno in pišmevuhovsko. Slutil sem, da se bo nekoč vrnila. Zrelejša. Modrejša. In se je.

„Oditi v razred brez načrta in samo biti z dijaki, je največ, kar lahko učitelj stori, vse drugo pride samo, korak za korakom,“ pišete. Precej drzna izjava za učitelja, se mi zdi.
Včasih se zgodi kaj tako izrednega, da ne zadostuje niti plan B. Tako mi je nekega petka razredničarka, tik pred vstopom v njen razred, povedala, da je eden od njenih dijakov zbolel za obliko kostnega raka in da so vsi v razredu globoko pretreseni. Lahko bi uro izpeljal po učnem načrtu in ignoriral njihovo bolečino, a bi za vekomaj izgubil avtoriteto in zaupanje dijakov. Na srečo sem učitelj književnosti in sem se spomnil zgodbe Sadako hoče živeti. Težko bolna Sadako, žrtev jedrskega bombardiranja Hirošime, verjame, da bo preživela, če izdela tisoč papirnatih žerjavov. Stopil sem v razred, dijakom povedal ganljivo zgodbo o tej japonski deklici in predlagal, da naslednji dve uri izdelujemo žerjave za njihovega sošolca. Še nikoli do tedaj nisem imel dveh tako lepih šolskih ur.

Nekoč je bil učitelj v razredu nesporna avtoriteta. Ima tak tip učitelja, kot ste vi, tudi avtoriteto, samo da je pač drugačna?
Učenci imajo neverjetno sposobnost, da zavohajo naše šibke točke. Nezmotljivo. In tja streljajo najbolj ostre puščice. Zato bo učitelj, ki ni predelal svojega čustvenega minskega polja, s težavo obstal v razredu. Tudi sam sem hitro pogruntal, da bom moral – če želim preživeti v razredu, razminirati svoje minsko polje ali pa priznati, kje sem ranljiv. Naj vidijo moje šibke točke, a naj hkrati vidijo tudi, da lahko z njimi živim. Deluje, nisem še imel slabe izkušnje, nasprotno. Tako se tudi oni naučijo, da ni večje moči kot priznati svojo šibkost in živeti z njo. To sprejmejo. Nič jih namreč bolj ne živcira kot nezmotljiv, neranljiv človek. Nanj odprejo vso artilerijo in taki učitelji se nato razburjajo v zbornici, kako grozni so dijaki. Niso: grozne so bolečine, s katerimi se ne moremo ali nočemo soočiti.

Pišete tudi o tem, da so vas največ naučili ravno učenci, ki so bili videti najbolj problematični in so zabrisali mejo med učiteljem ter učencem.
Mislim, da je razdelitev na učitelje in učence včasih umetna. Če učimo, moramo biti pripravljeni na dvosmerno sooblikovanje in izmenjavo. Tudi učencem moramo dopustiti, da nas učijo, to je pravzaprav vprašanje dostojanstva: če so vseskozi v podrejeni vlogi, se bodo uprli. In ti najbolj robati, včasih tudi agresivni dijaki so pogosto naši najboljši učitelji. Naša primarna naloga jih je slišati, ne pa spreminjati. Tudi njihova agresija je lahko dar, ki bo nekoč pomagal spremeniti stvari na bolje. Na osebni ali na kolektivni ravni. Spomnim se dijaka, ki je bil precej glasen vsa štiri leta. Danes vodi eno najbolj aktivnih nevladnih organizacij in vesel sem, da ga nismo utišali.

Tak pristop, da si učitelj dovoli biti tudi učenec, da prizna, da je šibek, zahteva kar precej samozavesti. Meni se ne zdite ravno samozavestni, sami tudi pišete, da ste imeli težavo s samopodobo. Sta po vašem mnenju dobra samopodoba in samozavest eno in isto ali gre za dva različna pojma?
Učil sem otroke, ki so imeli iz takih ali drugačnih razlogov zelo slabo samopodobo, a jih je naprej gnala neka sila, ki je ni mogoče tako zlahka razložiti. Spomnimo se otrok, ki se učijo hoditi. Če bi takrat upoštevali samopodobo, bi najbrž večina obupala. Ne bi shodili, preveč bi se bali posmeha in padcev. Pomembneje kot samopodoba je odkriti, kaj me žene, kaj je globlje od mene. Vprašanje, kaj je samopodoba, kaj samozavest, je potem manj pomembno.

Vi ste odrasli v avtomehaničnem okolju. Bo tisti Klemen za vedno ostal v vas ali ga boste nekoč prerasli?
Ostaja z mano, ker me bogati in ker verjamem, da so se stvari zgodile z namenom. Vem, na primer, da književnosti nikoli ne bi tako dobro razumel, če ne bi zrasel prav v tem okolju. Tam sem imel popolnoma proste roke, kaj sem prebiral in kdaj, nobenih didaktičnih priporočil in zlatih hrušk, samo jaz in knjižnica. Včasih sem vzel kakšno tako knjigo, da se je knjižničar postavil pred izhodna vrata.

Prepričan sem, da mi je to pomagalo najti lastno pot. Po drugi strani mi je to okolje pomagalo, da sem pozneje dijakom znal razložiti romane Dostojevskega, Joyca in drugih na bolj razumljiv način. Tako, kot je to veljalo v avtomehanični delavnici; če ne znaš nečesa povedati preprosto, to pomeni, da ne veš, kaj govoriš. Dvomim, da bom to kdaj prerasel.

Prebili ste se z roba družbe do doktorata. Je bilo težko?
Če povem v šali: možnost, da v Sloveniji doktorira otrok z družbenega roba, je enaka verjetnosti, da ga ubije leteča krava. A naj je možnost še tako neznatna, ni nikoli nič. In tu je problem, saj zaradi tega »nikoli nič« gojimo kolektivni mit, da je naša družba zelo vertikalno mobilna. Moja izkušnja potrjuje, da je to sicer možno, a da za to potrebuješ toliko volje in energije, da ne moremo več govoriti o sistemsko podprti vertikalni mobilnosti, ampak o občasnem srečnem spletu naključij.

Glavna težava ni toliko pomanjkanje kot tesnoba: vseskozi se zavedaš, da si skočil brez rezervnega padala. Če povem s prispodobo: tako tisti, ki prihajajo iz dobro situiranega okolja, kot tisti, ki se prebijamo z dna, smo vrvohodci, ki prečkamo številne prepade. Le da pod slednjimi ni mreže. Ena napaka in je konec muzike. Mnogi zmorejo premagati pomanjkanje, tesnobo redki.

Zaradi lastne izkušnje učence in dijake vidite drugače ter ste prizanesljivejši in bolj razumevajoči?
Vsakič, ko gledam otroke, ki se prebijajo s socialnega roba, držim pesti, da ne bodo potrebovali druge priložnosti. Šolski sistem ni ukrojen po njih. Sam, npr., sem moral zavrniti Zoisovo štipendijo kmalu zatem, ko sem jo prejel, in sicer iz preprostega razloga – z njo ne bi mogel preživeti. Znesek je bil premajhen za preživetje, prejemniki štipendij pa hkrati nismo smeli biti zaposleni. Tisti, ki so zasnovali štipendijo, so očitno domnevali, da jo bodo prejemali otroci, ki so že preskrbljeni. Očitno nihče ni računal na to, da bi jo dobil kdo s socialnega roba. In takih zgodb je še precej. Kar veliko pove.

Lahko nekdo brez izkušnje življenja na robu družbe razume odločitve teh ljudi? Včasih so videti povem nelogične.
Težko, kajti ti ljudje počnejo stvari, ki so videti popolnoma iracionalne, a so znotraj njihovega sveta zelo racionalne. Človek z roba namreč najbolj od vsega potrebuje dostojanstvo in v iskanju tega počne tudi nelogične stvari. Seveda potrebujejo denar, obleke, hrano, streho nad glavo, a upam si reči, da najbolj potrebujejo dostojanstvo. Situacijo lepo opiše anekdota o pesniku Rilkeju. S svojo ljubljeno se je sprehajal po mestnih ulicah in vsak dan sta naletela na beračico. A pesnik je šel vsak dan mimo. Njegova ljubljena je nekoč protestirala, češ, kakšen si! Nič ji ni odgovoril. Naslednji dan sta šla zopet na sprehod, Rilke je s sabo vzel rdečo vrtnico. Ko sta srečala beračico, ji je poklonil rožo. Vzela jo je, zajokala in izginila. Nikoli več je nista videla. Ko ga je ljubljena vprašala, kaj se je zgodilo, ji je odgovoril, da beračica ni potrebovala denarja, ampak dostojanstvo – da jo nekdo vidi kot vredno vrtnice. Človeka. Tega številni, tudi vodilni, ne razumejo. Menijo, da bo zbiranje plastičnih zamaškov rešilo težave. Zato bes.

Vi ste si zelo prizadevali uiti iz okolja, v katerega ste bili rojeni, želeli ste postati učitelj, ker ste verjeli, da znanje izboljšuje svet. Nato pa ste na zelo boleč način spoznali, da izobrazba ne prinaša avtomatsko tudi širine, da je lahko nekdo z visoko izobrazbo veliko bolj pritlehen kot nekdo brez nje.
Na filozofski fakulteti sem, med izpitom pri uglednem profesorju, v javnosti zelo spoštovanem človeku, dojel, da nekaterim vse znanje, vsi doktorati in vsa priznanja ter odlikovanja ne pomagajo, da bi jih lahko cenil tudi kot ljudi. Zazdelo se mi je, da sem nekaj ključnega prezrl in da izobrazba ni sveti gral, ki ga iščem. Žal sem se še nekaj časa slepil, dokler se med poučevanjem na gimnaziji nisem zlomil. Dobro se pomnim te šolske ure: brali smo Shakespearov sonet in nenadoma se mi je vse skupaj zazdelo nesmiselno. Absurdno. Tako zelo, da sem konec leta dal odpoved in se zaposlil kot voznik reševalnega vozila. Čez leta so me poklicali z waldorfske gimnazije in prosili, naj pridem nadomeščat porodniško. Prav, saj bo samo nekaj mesecev, sem se tolažil, takoj po koncu porodniške se vrnem. Nato sem deset let nadomeščal porodniške. Usoda.

Ste vse te svoje strahove, demone predelali skozi življenje ali pozneje med podiplomskim študijem psihoterapije?
Veliko sem jih predelal med študijem geštalt psihoterapije. Bil sem v življenjskem obdobju, ko sem nujno potreboval dobro podporo za spremembe. Malce grandiozno sem se odločil, da je najboljše vpisati psihoterapijo. Nikoli nisem imel namena, da bi to postal moj poklic, želel sem le skozi proces. Zaključil sem vse letnike in postal specializant, nato pa usposabljanje opustil.

Povejva še nekaj o vašem oblačenju. Pravite, da se oblačite tako, kot bi pobegnili iz najhujše nočne more Alana Hranitelja. Pripomba se mi zdi strašno duhovita in z zrnom resnice, pa vendar me zanima, kaj mislite, kaj ljudje sporočamo z obleko in s svojim zunanjim videzom?
Skušal bom razložiti s prispodobo, ki sem jo uporabil v romanu Goldfisch. Tam eden izmed glavnih likov sredi dneva ranjen obleži na travniku. Ozre se v nebo, da bi videl zvezde. Jasno mu je, da jih podnevi zaradi sonca ne more videti, a se hkrati zave, da jih zaradi svetlobnega onesnaženja ne bi mogel videti niti ponoči. In da to ni naključno, temveč namerno: ne moremo več prenesti pogleda v globino nočnega neba, zato smo ga, nezavedno, prekrili z umetno svetlobo. Nekaj podobnega so sodobne obleke. Umetni ščit pred globinami. Kot kultura vidimo samo še toliko, kolikor zmoremo. Samo še, kar je vidno.

In prav zato vi menda ob postelji hranite žerjava, ki ste ju naredili s svojimi dijaki. Na kaj vas opominjata?
Zelo sem hvaležen okolju, v katerem sem zrasel, saj me je naučilo, da vidim tudi ljudi, ki so nevidni, na primer ljudi z izrazito slabo samopodobo, ki si ne upajo terjati nobene pozornosti. Videti take učence in dijake zahteva določen trud in izkušnje; zelo so kameleonski, v vsakem prostoru in v vsaki skupini postanejo to, kar tam manjka. Ker zapolnijo praznino, jih težko opazimo. Ta žerjava me spomnita točno na to: kako pomembno je videti stvari, ki so nevidne.

Foto: MATEJA JORDOVIČ

Značke: Goldfisch, samozavest, samopodoba, matura, šola, knjiga, waldorf, Zlata hruška, Alan Hranitelj

Značke: downov sindrom, motnja v duševnem razvoju, ples, življenje

Vse to me je utrujalo in me tudi utrudilo. Zelo. A očitno ne toliko, da bi spet sedla k pisanju in vse, kar se mi je dogajalo, spustila iz sebe. Ali pa v vsej tej poplavi vlog, ki so mi bile dodeljene ali pa sem si jih naložila sama, nisem bila sposobna dojeti, da se iz mojih izkušenj mogoče lahko kaj nauči še kdo drug.

Prvega septembra letos je bilo vsega preveč. Načrtovano je bilo sicer, da bo po novem lažje, a se je izkazalo, da ni. Moja hči, takrat še 18-letnica, je namreč stopila na pot, ki ji je bila namenjena že ob rojstvu. Zgodilo se je tisto, proti čemur sem se borila teh 18 let. Svoji k svojim, jaz pravim temu, se je udejanjilo v praksi. In zato spet pišem. Da boste tudi vi videli, kako je na drugi strani.

Nova kolumna o dogodivščinah s Hano vas že čaka.

Vir: Jana
Značke: otrok, udarec, lastništvo

Vir: Jana
Značke: delo, služba, natakarica, počitnice

Vir: Jana
Značke: služba, samoiniciativa, delo

Vir: Jana
Značke: zakon, življenje, načrt

Vir: Jana
Značke: homoseksulnost, gej, lezbijka, Vesna Godina, kača, dopust