Škotski navdih Jasmin Petan Malahovsky

Karo jo spremlja že od otroštva. Od takrat, ko se še ni prav dosti ukvarjala z zgodovino angleških kraljev pa s Škoti in njihovimi oblačilnimi navadami in je vedela zgolj to, da je njena šolska halja živo rdeče barve s karovzorcem, medtem ko so halje njenih sošolcev dolgočasno modre. Tudi sicer so bila njena krilca običajno iz kara, menda zato, ker je karirasto blago najmanj občutljivo in je z lahkoto preneslo in skrilo posledice osvajalskih pohodov male raziskovalke domače soseske.

Da je imela njena mama prav, ko je razvila tezo, da je karo izjemno praktičen in da je mogoče oblačila, izdelana iz njega, dobro kombinirati s črno, modro ali rdečo ter da lahko zgolj z nekaj kosi karirastih oblačil delaš modne čudeže, je spoznala nekaj let kasneje. In se lekcijo tako dobro naučila, da danes brez kara ne bi mogla več. Preprosto se ne more zgoditi, da bi se ga naveličala, pa čeprav so karirasti njeno krilo, šal, rokovnik, torbica in celo ovratnica njenega višavskega terierja Lumpyja.

Že zdavnaj je ugotovila, da ji od vseh karo vzorcev, ki jih je videla doslej, in ni ji bilo malo, še najbolj sede tisti, ki si ga je leta 1856 izmislil Thomas Burberry iz Besingstoka v Hampshireu in je v 150 letih od svojega nastanka postal znan in priljubljen po vsem svetu pod blagovno znamko Burberrys. To, da si je mister Burberry svoj karo preprosto izmislil in izbral tudi svoje zaščitne barve, je v svetu karovzorcev silno pomembna reč.

Na Škotskem se pomembne družine namreč že stoletja razlikujejo med seboj prav po barvi in vzorcu svojega tartarna, karirastega blaga za kilt. Takrat, ko so si škotski možakarji še radi skakali v lase, so lahko na osnovi barve in vzorca že na daleč presodili, ali je tisti, ki jim prihaja nasproti, član prijateljskega ali sovražnega klana. In so potem temu primerno tudi ukrepali.

Na začetku so bili vsi kilti sestavljeni zgolj iz treh barv, z leti pa je moda prodrla tudi v njihove sicer zelo konservativne vrste. Drugače pa se Škoti kar se naklonjenosti kiltom tiče vse od leta 1471, ko se je angleški kralj James III. prvič javno pokazal v kiltu, niso kaj dosti spremenili – na Škotskem jih moški nosijo še danes in nekateri v njih hodijo tudi v službo. Dandanašnji je kilt sicer izgubil svojo osnovno funkcijo, da je namreč grel svoje lastnike, ki pod njim niso nosili ničesar, se pa tisti kilti, ki jih Škoti nosijo danes, prav nič ne razlikujejo od onih, ki so jih nosili njihovi predniki. In menda se tudi danes pod kilti pravih Škotov skriva zgolj in edino gola koža.

Čisto pravi kilt je tudi danes sešit iz sedmih metrov blaga in ko krojaški mojstri merijo dolžino, mora stranka poklekniti, nato pa se mora tartan vleči deset centimetrov po tleh čez kolena. Čistokrven Škot si bo okoli pasu tudi danes nadel sporan, torbico, ki danes služi zgolj v modne namene, nekoč pa so možakarji v njih nosili hrano za svoje konje, najbrž pa je bil v vetrovnih in deževnih škotskih krajih namenjen tudi temu, da je kilt obvaroval pred vetrom, ki bi ga lahko dvignil in razkril tisto, kar se je spodaj ponujalo na ogled.

Ampak to je bilo včasih, ko so se kilti še delili na tiste za vsak dan pa na one za obdobje žalovanja, na lovske in na tiste, ki so jih lahko nosili samo glave družine in njihovi najožji družinski člani. Sicer pa je na tem mestu vredno omeniti še to, da je bil kilt v svoji dolgi zgodovini tudi prepovedan in sicer od leta 1746 do 1822., ko je angleški kralj Georg IV. obiskal Edinburg, med obiskom nosil kilt in s tem nekako prekinil neustavljivo dolgoletno željo Angležev po tem, da bi si Škote povsem podjarmili.

Za ljubiteljico kara Jasmin Petan Malahovsky pa je pri vsej tej zgodbi o karu in kiltih bolj pomembno to, da iz blaga, ki je zaščitni znak »njenega« burberryja, ne delajo moških kiltov. Tudi zato ne, ker je ustvarjen umetno in ni zaščitni znak nobene družine. Pa to velike zaljubljenke v Škotsko ne bo prav nič motilo, da svojega kara ne bi oblekla na Burns-Prešernov večer, ki ga bo kot predsednica Društva slovensko-škotskega prijateljstva letos pripravila že desetič. Tretjega februarja bodo hotel Slon namreč zavzeli čisto pravi Škoti v čisto pravih kiltih in po kakšnem škotskem viskiju ali dveh bo kakšen Slovenec ali pa Slovenka najbrž spet hotel preveriti, ali so Škoti spodaj res čisto brez vsega.

Branka Grujičić

Vir: Kult