Otroci, ki so prikrajšani za toplino doma, imajo enake potrebe kot njihovi vrstniki

Miro je študent zgodovine. Z dekletom živi v študentskem naselju. Razmišljata o nakupu stanovanja. Njeni starši jima bodo morda priskočili na pomoč, njegovi tega ne bodo naredili nikoli. Očeta ni poznal, mama, ki je bila psihiatrična bolnica, je pred leti umrla. V spominu mu je ostala kot ženska, ki jo je imel kot otrok neskončno rad, čeprav ga je v desetih letih, ki jih je preživel z njo v stanovanjskem bloku v Ljubljani, pogosto trpinčila. Ko je dopolnil deset let, so ga odpeljali v Mladinski dom Malči Beličeve v Ljubljani. Takrat je neutolažljivo jokal, danes ve, da je imel srečo v nesreči.

Mladinski dom Malči Beličeve je po podatkih sektorja za osnovno šolstvo ministrstva za šolstvo in šport le ena od desetih specializiranih institucij v Sloveniji, v katere so prek pristojnih centrov za socialno delo nameščeni otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Razlike med institucijami seveda obstajajo in površen opazovalec bi zlahka ocenil, da se razlikujejo zgolj po tem, kako težke primere dobivajo v oskrbo, a je treba povedati, da to ne drži in da jasne meje, ki bi določala, kdaj se institucija imenuje zavod in kdaj mladinski dom, ni.

Zato bo kriterij izbire v tem prispevku oblika šolanja otrok in mladostnikov in bodo v obravnavi le trije mladinski domovi: Mladinski dom Malči Beličeve, Mladinski dom Maribor in Mladinski dom Jarše. Kajti medtem ko se otroci in mladostniki, ki živijo v zavodih, šolajo v zavodskih šolah, imajo tisti, ki bivajo v mladinskih domovih, glede tega nekaj več sreče in običajno hodijo v redne osnovne in srednje šole v svojem okolišu. Kjer imajo zaradi vsega, kar so do prihoda v dom preživeli in doživeli, praviloma kup težav.

V mladinski dom »šele« s sedmimi leti

Andrej (ime je spremenjeno), danes lastnik majhnega podjetja, je prišel v dom, ko je bil star osem let. Mama je cele dneve popivala in ga zanemarjala, socialna delavka je bila pri njih redna gostja. Mladoletnik je poznal domači kraj bolje od vsakega policaja, kadil je, pohajkoval naokoli in bil, kot pravi danes, neukročena mala zver. A je kljub temu, da je bil evidentno zanemarjen otrok, z brati in s sestrami v domu, ki bi mu težko rekli dom, živel in preživel celih osem let. In glede tega, da je odraščal kot samorastnik vsem na očeh, še zdaleč ni bil edini v Sloveniji.

Kako je mogoče, da centri za socialno delo tako dolgo puščajo otroke v oskrbi staršev, čeprav je jasno, da starši zanje ne morejo ustrezno skrbeti? Marjan Vončina, direktor Centra za socialno delo Moste Polje: »V primerih, ko starši ne izvršujejo svojih roditeljskih pravic in dolžnosti ter otroka zanemarjajo in ogrožajo, je center za socialno delo dolžan izvesti ustrezne, z zakonom določene ukrepe. Izhodov tega ukrepanja je več, idealen je sprememba ravnanja staršev. Naslednji možni izhod je namestitev otroka v rejniško družino, bodisi z odvzemom otroka bodisi s soglasjem staršev, možna pa je tudi namestitev v mladinski dom oziroma vzgojni zavod, spet s soglasjem ali na podlagi odvzema otroka.« Kot je še mogoče razbrati iz direktorjevega odgovora na zastavljeno vprašanje, »imamo v Sloveniji zelo dobro razvito rejništvo, zato ni potrebe po ustanavljanju mladinskih domov, ki bi sprejemali otroke, mlajše od osnovnošolske populacije. Si predstavljate tako totalno institucijo, mladinske domove z dvesto dojenčki in otroki, kot jih imajo v Rusiji in drugih nekdanjih vzhodnih državah?«

Treba je dodati, da se veliko staršev iz samo njim znanih razlogov otepa rejništva z vsemi štirimi in da bi, spet iz samo njim znanih razlogov, otroka nekako laže poslali v institucijo – morda zato, ker »izguba« otroka, pogosto njihovega edinega bogastva in edine lastnine, ne bi bila videti tako trajna in dokončna. Vončina dodaja, da Center za socialno delo Moste Polje pokriva populacijo 72.000 ljudi, v rejniško družino kot obliko nadomestne družine pa je trenutno vključenih petdeset otrok. »Veliko, ker je pač veliko staršev, ki niso zmožni ustrezno skrbeti za svoje otroke,« komentira številke.

Kakšna je razlika med bivanjem pri rejniku in življenjem v domu? Dejan, študent turistike, ki je del otroštva preživel pri rejnici in v šestem razredu osnovne šole pristal v Mladinskem domu Malči Beličeve, ko so se pojavile hude težave v šoli, ki jim priletna rejnica ni bila več kos: »Imam srečo, ker imam tako z rejništvom kot z bivanjem v domu pozitivne izkušnje. Razlika? Pri rejnici, jaz svoji rečem mami, vlada bolj družinsko ozračje, pravila so bolj ohlapna in kakšno lahko ušpičiš tudi brez posledic. V domu ti že na začetku postavijo več pravil in omejitev, kar je logično, saj morajo poskrbeti za več otrok. Je pa treba vedeti, da je življenje v domu in to, kaj od tam odneseš, zelo odvisno od vzgojiteljev, h katerim prideš. Nekateri to delo pač jemljejo zgolj kot službo, drugi, tako kot moja dva, pa so požrtvovalni in te obravnavajo kot svojega. In če nekdo veliko vlaga v svoje delo, v našem primeru v otroke, lahko žanje sadove svojega dela. Kar nekaj otrok iz moje skupine nas je uspešno zakorakalo v beli svet.«

Ko je takrat, pred leti, socialna delavka med enim številnih obiskov pri Andrejevih predlagala materi, naj gre njen sin v dom, je ženska, ki ni nikoli skrbela za svoje otroke – pa morda ne zato, ker ne bi hotela, ampak ker tega ni znala in zmogla –, rekla ne. In to večkrat. Šele ko so bile zadeve tako daleč, da odgovor ne ni več prišel v poštev in je njen drugorojenec šel v prvi razred osnovne šole, kjer so se pokazale vse strahote in vsi primanjkljaji dolgoletnega zanemarjanja, je bilo zbranih dovolj dokazov za to, da bo moral za njenega sina pa tudi za druge njene otroke poskrbeti nekdo drug.

Kakšno moč soodločanja imajo torej starši vseh slovenskih zanemarjenih in zlorabljenih otrok pri odločitvi, kdaj bo njihov otrok šel v dom? Vončina: »Če se pojavi potreba po namestitvi otroka v mladinski dom, vedno skušamo doseči soglasje s starši, če to ni mogoče, pa otroka namestimo na podlagi ukrepa skrbstvenega organa.«

Iskanje soglasja pa lahko traja dolgo, in ker otroci iz družin, ki na koncu pristanejo v tovrstnih institucijah, praviloma ne hodijo v vrtce, razen ko jih starši res hudo zlorabljajo, do njihovega sedmega leta pravzaprav nihče ne ve, koliko so že zamudili, pa čeprav Vončina priznava, da je škoda, ki jo otrok utrpi zaradi dolgotrajnega zanemarjanja, »neizmerna in v življenju težko popravljiva«. Težko je namreč zakorakati v novo življenje, če pri sedmih letih ne veš, da imaš dve ušesi, ker ti tega nihče ni povedal, če se sploh ne znaš pogovarjati, ker se še nihče ni pogovarjal s teboj, težko je iti v družbo, če še nikoli nisi držal v rokah noža in vilice, ali pa stopiti pred vrstnike, če so te starši doma naučili, da se umijemo samo enkrat na teden. Težko je, če ti nihče ni pokazal vseh tistih drobnih, vsakdanjih stvari, ki jih starši svojim otrokom posredujemo tako rekoč mimogrede.

Bi danes, ko pogled nazaj ni več tako boleč, lahko rekel, da so ga v dom poslali prepozno in kaj je zaradi tega zamudil? Andrej: »Danes vem, da bi me morali mami odvzeti prej, ker bi lahko prej začel celiti rane. Takrat ko so me odpeljali, pa je bil to zame hud šok. Predvsem zato, ker sem naenkrat padel v svet pravil in omejitev, ki jih prej nisem poznal. Doma sem lahko delal, kar se mi je zljubilo, nihče me ni nadzoroval in nihče ni preverjal, kaj počnem in kje hodim. Potem pa so me začeli bombardirati z navodili, kako naj se obnašam, kaj vse se moram naučiti, in na začetku nisem razmišljal o ničemer drugem kot o tem, kako bi se vrnil domov.«

A je ostal v domu celih deset let; na začetku sploh ni hodil domov, ker bi ga takoj spet zaneslo na stranpoti, kasneje pa se je ob koncih tedna vračal v svoj stari dom, kar je v tovrstnih primerih običajna praksa. Otroci namreč morajo vzdrževati stike s svojo družino, ne glede na to, kakšna je, ker so to pač njihove korenine, razen v primerih, ko to preprečuje odvzem roditeljskih pravic.

Andrej je z veliko truda in dodatne pomoči končal osnovno šolo in nato zunaj doma še poklicno šolo. Danes pravi: »V bistvu sem imel srečo.«

Otrok je v domu, kaj pa zdaj?

Slovenska zakonodaja ne postavlja časovne omejitve bivanja v mladinskem ali vzgojnem zavodu in tako lahko »v skladu s šolsko zakonodajo (novela zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, Uradni list RS, številka 118/06) mladostniki v teh institucijah bivajo do osemnajstega leta starosti«, so sporočili z ministrstva za šolstvo. In dodali, da se lahko »ustreznost usmeritve (namestitve) preveri, kar je določeno v usmeritvi«.

Zato so lahko Miro, Andrej, Dejan in drugi v domu preživeli deset let in več. Borut Kožuh, ravnatelj Mladinskega doma Jarše, pod okriljem katerega delujejo štiri stanovanjske skupine ter osnovna in produkcija šola, se ne strinja z neomejenim časom bivanja otrok v domovih. »Programi bi morali biti kratki, idealno bi bilo, da bi otroci v domu živeli leto in pol, kajti dolgotrajno bivanje v njem nima nobenega smisla.«

Seveda gre za ideal, ki pa ga je težko doseči, saj predvideva intenzivno delo s starši. Tega se v Jaršah, kjer v nasprotju z Mladinskim domom Malči Beličeve in Mladinskim domom Maribor v glavnem delajo s populacijo, starejšo od petnajst let, načrtno lotevajo že nekaj let. »Mi že nekaj časa vemo, kaj moramo delati z otroki, ki pridejo k nam, namreč da jih skušamo naučiti, kako si lahko v življenju pomagajo sami, zato zadnja leta zelo intenzivno razvijamo programe za pomoč staršem. Saj vsi vemo, da razen psihopatov vsak starš svojemu otroku želi dobro in da ga želi dobro vzgojiti. Nekateri med nami pa imajo zaradi različnih razlogov svoje kompase žal napačno naravnane in potem dajejo napačne koordinate tudi svojim otrokom. Zato nastajajo vse te težave.«

Zaposleni v mladinskih domovih so torej tisti, ki naj bi pravilno naravnali napačno usmerjene kompase in pomagali otrokom, da bodo nekoč lahko zaživeli v normalnem okolju v skladu z uveljavljenimi družbenimi pravili. V Mladinskem domu Malči Beličeve je domsko življenje urejeno tako, da otroci sicer bivajo pod isto streho, a so razdeljeni v šest bivalnih enot, ki jim rečejo družine. V vsaki biva od osem do deset otrok in dva vzgojitelja, skupaj pa najbolj preprosto povedano simulirajo normalno družinsko življenje. Družini pripadata še gospodinja in vzgojitelj za učno pomoč, vsem otrokom pa psiholog in socialni delavec. Matična vzgojitelja sta z otroki od pol enih do devetih zvečer, ko jih prevzame nočni dežurni vzgojitelj.

Imajo ob tako velikem številu otrok možnost delati še s starši? Ravnateljica Olga Rupnik: »Naši zaposleni, socialni pedagogi, socialni delavec, psiholog in ravnatelj, sodelujejo s starši oziroma skrbniki na timskih sestankih, katerih pogostnost je odvisna od potreb in problematike, in formalno na dveh do treh roditeljskih sestankih na leto.«

V Jaršah so se nameščanja otrok lotili drugače. Njihovi varovanci živijo v štirih bivalnih skupinah, v vsaki od njih je osem otrok in štirje vzgojitelji z različno izobrazbo, od psihologa, socialnega delavca do socialnega pedagoga. Če je le mogoče, skušajo posnemati bivalni vzorec povprečne družine, zato sta v vsaki skupini vzgojitelj in vzgojiteljica, tega modela pa se skušajo držati tudi v obeh drugih domovih.

Zakaj vsi otroci ne bivajo pod skupno streho, ampak na različnih lokacijah? Borut Kožuh: »Zato, ker veliko ljudi, ki živijo skupaj, potrebuje več pravil. Poleg tega se v veliki skupini hitro oblikuje subkultura, kar za preoblikovanje ustaljenih vzorcev vedenja nikakor ni dobro.« V nobenem od omenjenih domov nimajo težav z okoliškimi prebivalci.

Kakšna mačeha je država?

»Država,« pravi Olga Rupnik, »zagotovi za vsakega otroka sredstva za oskrbo in osnovno izobraževanje. Sredstva za koriščenje prostega časa in vključevanje otrok v interesne dejavnosti pa iščemo prek donatorjev.« Enako sporočilo je prispelo iz Mladinskega doma Maribor, ki je tako kot dom v Jaršah razdeljen na pet ločenih stanovanjskih skupin – v vsaki živi največ trinajst otrok –, v lasti pa imajo tudi mladinsko stanovanje, v katerem brez vzgojitelja, ta jih spremlja le od daleč, bivajo polnoletni mladostniki. Tudi pri njih, so zaradi odsotnosti ravnateljice sporočili iz tajništva, dobijo od države le denar za osnovne potrebe, dodatna sredstva pa zberejo ob pomoči donatorjev.

Borut Kožuh iz Jarš nasprotno pravi, da je denarja, če je pravilno razporejen, dovolj tudi za interesne dejavnosti, da denar, ki ga dobi za otroke, v celoti izroči vzgojiteljem, saj najbolje vedo, kaj otroci potrebujejo. V kratkem se ena skupina njegovih varovancev odpravlja na jadranje, kjer bodo v bolj sproščenem okolju lahko predelali vse tisto, kar je treba predelati, tkali kvalitetnejše medsebojne odnose, si prišli bliže, tako vzgojitelji otrokom kot otroci vzgojiteljem, in tako zagotovili razmere, v katerih bo vzgojno delo lažje in kvalitetnejše.

Kajti otroci, ki imajo srečo, da lahko živijo pri starših, in tisti, ki so prikrajšani za toplino doma, imajo enake potrebe. Pravzaprav tisti, ki živijo v domovih in si zaradi vedenjskih in šolskih težav pogosto prislužijo vzdevek domski, ki seveda pomeni stigmatizacijo, potrebujejo celo več od svojih vrstnikov. Potrebujejo več kot posteljo, plačano elektriko, topli obrok, pokrpane hlače in obvezno šolanje. Potrebujejo stik z »zunanjim« svetom, v katerega vstopajo in katerega pravila morajo osvojiti.

Zato pa je potreben denar in tega je običajno premalo. V Mladinskem domu Malči Beličeve so leta 1996 na pobudo Biserke Marolt Meden, tedanje urednice revije Otrok in družina, začeli projekt tako imenovanega botrstva. Obdržal se je vse do danes. »Idejo sem si v bistvu sposodila pri Karitasu, ki je takrat iskal botre za afriške otroke. Ko sem službeno obiskala dom Malči Beličeve in videla, da otroci ne dobivajo žepnine, sem takratnemu ravnatelju Maretu Juhantu predlagala, da bi vsak otrok dobil botra.« In ga tudi je. Večinoma so jih našli kar med zaposlenimi v uredništvu, tako da je imelo precej otrok iz te prve botrske generacije za botre novinarje. Namen botrstva je bil in je še danes enak: otroku omogočiti, da samostojno razpolaga z denarjem in osvoji to ne prav lahko veščino. Ali kot piše v pogodbi o darovanju v humanitarne namene, bo darovalec »eno leto po sklenitvi te pogodbe nakazoval vsak mesec enaindvajset evrov temu in temu otroku in vzdrževal stike z njim, kot se boste dogovorili«.

Največkrat je tako, da botri zgolj nakažejo otrokom denar, se oglasijo na letnem srečanju botrov in je s tem sodelovanja konec, se pa pogosto zgodi tudi to, da botri in otroci vzpostavijo pristnejši stik in ga ohranjajo tudi, ko otroci že odidejo iz doma in botri formalno niso več odgovorni zanje.

Mnogi si naivno predstavljajo, da je prihod varovanca iz mladinskega doma v družino eno samo veselje in da bodo z njim počeli vse tisto, kar počnejo s svojim otrokom. Pa ni tako preprosto. Otrok namreč prinese v družino vse svoje travme in zgodbe, vse primanjkljaje, ki jih je treba znati sprejeti, in vse neznanje, ki ga je pogosto težko razumeti. Majda Hostnik, novinarka, ena iz prve generacije botrov: »Pri botrstvu se mi zdi bistveno to, da ničesar ne pričakuješ. V ta projekt greš zaradi sebe, ker hočeš nekomu pomagati in ker imaš občutek, da lahko narediš nekaj dobrega. Zadaj ne sme biti nobene trgovine; kar se v tem odnosu razvije, se pač razvije. Naloga botra je, da poskuša otroku pomagati in da ga razume takega, kakršen je, z vsemi njegovimi specifikami vred. In če se kasneje ne oglasi nikoli več, mu tega ne smeš zameriti.«

Polnoletnost prinese odhod v svet in nova razočaranja

In mnogi se res ne oglasijo, preprosto zato, ker imajo v zunanjem svetu preveč dela sami s seboj. Pri vsej tej zgodbi o otrocih, ki mladost preživijo v mladinskem domu, je namreč najbolj žalostno to, da se po osemnajstem letu skrb države zanje konča in so ti ptički brez toplih gnezd, z ranami iz otroštva, ki jim jih ni uspelo zaceliti, porinjeni v beli svet. Kjer se morajo znajti tako kot vsi drugi. Le da pri postavljanju na lastne noge ne morejo računati na nikogar. So brez skrbnih staršev. Brez zvez. Brez denarja. Najpogosteje s slabo izobrazbo in brez znanja. Tako rekoč brez svetle prihodnosti.

Taki, kot so Miro, Andrej in Dejan, ki jim je uspelo ubežati usodi, so namreč prej izjema kot pravilo. Večina otrok iz mladinskih domov se, ker nima druge možnosti, namreč vrne v svoje prvotno okolje. In ponovno začne risati začarani krog, iz katerega je težko izstopiti.

Branka Grujičić

Težko je zakorakati v novo življenje, če pri sedmih letih ne veš, da imaš dve ušesi, ker ti tega nihče ni povedal, če se sploh ne znaš pogovarjati, ker se še nihče ni pogovarjal s teboj, težko je iti v družbo, če še nikoli nisi držal v rokah noža in vilice, ali pa stopiti pred vrstnike, če so te starši doma naučili, da se umijemo samo enkrat na teden.

Sorodni članki:

• 28. Hanina učna ura: Zakaj so naše zgodbe različne

Vir: Sobotna priloga